»Ko je umrla mama, se mi je sesul svet«

LJUBLJANA – »Ko smo v mali šoli delali trak, na katerem so bili s fotografijami zapisani pomembni trenutki v našem življenju, me je prvič spreletelo. Vsi drugi otroci so na začetek traku prilepili fotografijo noseče mamice, moj trak pa se je začel s fotografijo že kar velikega otročka. Potem so prišli v modo še lepi spominski albumi, kjer res ni bilo prostora za odgovore na moja vprašanja,« začne 25-letna Katarina Tomšič pripovedovati o tem, kaj jo je pripeljalo do lanske izdaje spominske knjige za posvojene otroke Naših prvih 1095 korakov, ki ji bo te dni sledila še mobilna aplikacija, edinstvena na svetu. Katarino so, ko je bila stara komaj 11 mesecev, slovenski starši posvojili v črnogorski sirotišnici.

Kot večina posvojenih otrok se je tudi sogovornica v nekem trenutku odločila, da bi rada spoznala biološke starše. »Moji posvojitelji so mi že zgodaj, pri nekako treh letih, povedali, da sem posvojena. A o tem se ni govorilo odprto in iskreno. Danes, ko so drugačni časi, novodobni posvojitelji o tem bržčas drugače komunicirajo s posvojenimi otroki. Moje iskanje bioloških staršev se je začelo dokaj hitro, morda tudi zato, ker razmere v posvojiteljski družini niso bile ravno idealne. Biološko mamo sem našla tako, da sem po telefonu poklicala precej ljudi z mojim rojstnim priimkom. Nazadnje sem vendarle našla mamino polsestro in se nato aprila 2005 odpravila v Črno goro. Tedaj mame še nisem spoznala, sva se pa prvič videli nekaj mesecev za tem, ko sem znova obiskala Črno goro,« pove Katarina Tomšič o tem, kako vztrajno je iskala svojo preteklost.

Le ena fotografija iz otroštva

Nadaljuje: »Srečali sva se v Podgorici. Zanjo sem imela pripravljenih milijon vprašanj, a so vsa ostala neizgovorjena. Vprašala sem jo le, ali bi se lahko fotografirali skupaj.« Na fotografskem papirju zabeleženi spomini so za Katarino pomembni tudi zato, ker ji je – po nič kaj lepi ločitvi od posvojiteljev – ostala le ena sama fotografija iz otroških in najstniških let. »Mama me je lepo sprejela. Ker so mi vsa ta leta pripovedovali le najslabše o njej, sem imela pred srečanjem drugačna pričakovanja. Nekaj časa sva ostali v stiku, nato pa so se najini kontakti prenehali, ker so se v najinem odnosu menjavale vloge – namesto da bi ona opravljala starševsko vlogo, se je zdelo, da to prelaga name. Oktobra lani je umrla. Zdelo se je, kot da se mi je sesul svet. Na površje so splavali spomini na moje otroštvo, ki so bili do tistega trenutka potlačeni.« Sicer zgovorni pripovedovalki se glas drugače obarva, beseda ji na tem mestu zastane.

Med spoznavanjem zgodbe svoje biološke mame je Katarina Tomšič ugotovila, da se njuni življenji do nekega trenutka skorajda prekrivata: »Že mojo mamo je njena mama pustila v porodnišnici. Kot dojenčka sva bili obe v istem domu za nepreskrbljene otroke. Od tam je moja mama šla v rejništvo v neki majhen črnogorski kraj, kjer je živela v katastrofalnih razmerah. To si je težko predstavljati, saj je bilo to leta nazaj, ekonomske razmere pa še dandanes v Črni gori niso ravno zavidljive. Šla je v dom, kjer je živela do svoje osamosvojitve. V tem času je ni obiskal nihče, za vikende, ko je večina otrok vseeno hodila domov, je ona ostajala v domu. Tam pa tudi spoznala mojega očeta in po izhodu iz doma rodila mene. Prek socialne delavke v Črni gori sem dobila mamina pisma, ki jih je pisala ob mojem rojstvu. Utopično si je želela dobiti službo in stanovanje, da bi lahko ostali skupaj, a glede na izhodišča je bilo to skoraj nemogoče.«

Potem ko je Katarina Tomšič na lastni koži izkusila iskanje biološke mame, je leta 2009 ustanovila Humanitarni klub posvojencev AS – Adoptee's Society: »Še par posvojencem, ki živijo v Ljubljani, smo pomagali vzpostaviti stik z biološkimi starši. Sicer pa se v klubu trudimo, da pomagamo tudi posvojiteljem, ki bi radi s svojimi otroki imeli čim bolj zdrav odnos. Lani smo v klubu pripravili obsežno akcijo zbiranja igračk in jih razdelili med otroke v nekaterih sirotišnicah nekdanje Jugoslavije, del zbranih igračk smo posredovali afriškim otrokom, v sodelovanju z mednarodno organizacijo ADRA in v sodelovanju z društvom Mozaik pa še socialno ogroženim otrokom pri nas.«

Izjemen odziv dobrih ljudi

Čeprav se je Katarina Tomšič, ki je motor kluba posvojencev AS, konec leta spopadla s hudimi zdravstvenimi težavami, se je klub te dni vključil v še eno obsežno dobrodelno akcijo. Na naših straneh smo že poročali, da so se prostovoljni gasilci iz gorenjskih vasic Visoko in Milje odločili, da bodo zbirali igračke in oblačila za otroke, ki živijo v banjaluški sirotišnici. V domu Rada Vranješević, ki je edina tovrstna ustanova v Republiki srbski, so nam povedali, da pod njihovim okriljem trenutno živi 64 otrok in mladih – od dojenčkov do tistih, ki so že prestopili prag polnoletnosti. »Ker je gospodarska kriza vplivala tudi na socialno področje, je vsakršna pomoč za otroke, ki živijo v našem domu, dobrodošla. Najbolj pa potrebujemo sredstva za osebno higieno, hrano, hrano in pleničke za dojenčke, spodnje perilo, nogavice, obutev in podobno.«

Ko so pred dnevi visoško-miljski gasilci odprli svoj dom in zbirali stvari, ki jih bodo čez nekaj tednov odpeljali v Banjaluko, so naleteli na izjemen odziv sovaščanov in tudi drugih ljudi dobrih src. S podarjenimi stvarmi, ki so na gorenjsko prišle od blizu in daleč, so garažo gasilskega doma na Visokem že dodobra napolnili. »Odločili smo se, da akcijo zbiranja igrač in oblačil podaljšamo vse do konca leta,« je napovedala Larisa Bakovnik, predsednica PGD Visoko - Milje.