Ko je pristal na vozičku, ga je rešil šport

GROSUPLJE – Življenje ni potica, pravijo na Dolenjskem. Tako razmišlja tudi 41-letni Toni Zakrajšek, ki ga je življenje trdo preizkušalo. »Tudi jaz imam kak slab trenutek, vendar tako hitro izgine, kot pride. Na srečo sem bolj flegmatik,« hudomušno pove paraplegik, veseljak, športni navdušenec. Tudi vzoren mož. Z njim in njegovo ženo se srečamo v Grosupljem, kjer ga dobro poznajo, ne nazadnje je skoraj domačin. Po rodu je iz vasi Žalna.

Nezgoda v gozdu

Tam je hodil v osnovno šolo. Sledil je odhod v Ljubljano, kjer se je vpisal na srednjo strojno, a mu ni šlo. Presedlal je na triletno avtomehanično šolo, vmes je naredil še dveletno šolo, za strojnega inženirja se je izšolal v Novem mestu. Leta 2000 pa mu je delovna nesreča spremenila življenje. »Ob delu v gozdu je name padlo drevo. Pet ali deset minut sem bil ukleščen in stisnjen. Hitro sem se prijel za nogi. Nisem ju mogel premakniti niti pravega signala nisem čutil. Niso bile več moje ... Potem so me odpeljali v UKC Ljubljana,« opiše usodni dogodek. Dva meseca je bil na okrevanju.

»Mešani občutki so zaznamovali to obdobje. Zdravniki ti nič ne povedo direktno. Potem sem se preselil na Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča. To so bili štirje meseci, kjer so me naučili, kako se oblečem in se, kolikor je le mogoče, pripravim na samostojno življenje. Seznanili so me tudi s tem, kateri športi so primerni za mojo obliko invalidnosti,« se spominja Toni, ki se je potem vrnil domov. Začetki so bili težki, hiša ni bila prilagojena za invalidski voziček. Danes je bolje, s pomočjo staršev in brata so predelali spodnji del v pritlično stanovanje, kjer z ženo Špelo biva še danes. A tudi to bo kmalu drugače. Zakonca, poročila sta se leta 2006, se selita na svoje!

V tiskarni

»Sva v prvi gradbeni fazi. Vesel sem, ker se dogaja, premika ... Gradiva tri kilometre proč od Žalne. Meniva, da bova v leseni hiši imela boljše bivalne razmere. Začela sva novembra lani, maja bi se rada vselila. Vse skupaj je velik strošek. Na srečo pomagajo starši, brez kredita pa ne gre,« iskreno pove Toni, ki si je našel tudi službo. Sprva je tri leta delal v grosupeljskem Black&Deckerju, potem še eno leto pri enem od zasebnikov, zdaj je vnovič v Grosupljem. »Kar eno leto sem iskal zaposlitev, ko sem izgubil službo. Ne vem zakaj, a verjetno so prisotni kakšni predsodki do invalidov. Večina se boji, ker nima prilagojenih prostorov. Že ena sama stopnica je lahko ovira,« opiše svojo izkušnjo. Danes na srečo službo spet ima! »V Tiskarni Grosuplje sem zaposlen za štiri ure. Pridem ob sedmih, po kavi pa se lotim dela. Delam za računalnikom, kjer pripravim delovne naloge, dobavnice, ukvarjam se tudi z oblikovanjem raznih tiskovin. Postavim tudi kak logotip, obrazec, blok. Temu pa potem sledi tisk,« pojasnjuje.

Družba in šport

Precej časa pa nameni tudi športu. »Preden sem postal invalid, se nisem veliko ukvarjal s športom. Bil sem bolj navijač in gledalec,« pove. »Ko sem iskal šport, ki bi bil primeren zame kot invalida, sem sprva poizkusil kegljanje. Pa sem opazil, da me to fizično ne zadovolji. Zato sem pristal v košarki, ki sem jo hitro vzljubil. V teh letih sem telesno napredoval, ohranil sem mišice. Sam sem se rehabilitiral prek športa. V resnici sem tu dobil tudi največ podatkov od sebi enakih. Invalidi so mi svetovali, kako prilagoditi stanovanje, kako pripraviti avto za invalida. Tako, vem, kaj se na sceni dogaja. Prek športa sem se lotil tudi potapljanja, opravil sem tečaj, ki je potekal tri mesece v Zrečah, dvakrat sem bil v Mariboru, izpit pa smo opravili v Piranu. Še isto leto sva z ženo odšla na dopust, kjer sem užival v potapljaškem centru,« predstavi širok razpon svojih aktivnosti. Najresneje se loteva košarke na vozičkih, kjer je reprezentant od leta 2004. Med sezono brani barve kluba Društva paraplegikov Ljubljana Mercator. »Treniramo trikrat na teden, dvakrat v klubu DP Mercator, enkrat pa z reprezentanco na Vranskem. Lahko rečem, da gre v klubu bolj za druženje. A se vedno med sabo resno udarimo. Bistveno je, da se prepotimo in premagamo drug drugega. Popuščanja ni, rezultat pa ni toliko v osredju. Pri reprezentanci pa je tako, da imamo vedno na voljo dva trenerja – enega za taktiko, enega za kondicijo. V treh urah se naredi veliko,« ponosno pove. Letos ga z ekipo, ki jo vodi selektor Žiga Kobaševič, čaka evropsko prvenstvo skupine B v Belgiji. To je Toni, ki svojo zgodbo pogosto pove soobčanom, reden gost pa je tudi na oratorijih. Za zgled in spodbudo vsem. Toni zmore in ne tarna.