Ko je prišel iz rudnika, delal čipke

V Idriji je bilo minuli konec tedna prav vse v znamenju čipk, ne le tistih, ki nastajajo pod spretnimi prsti klekljaric, temveč smo čipko našli tudi na drugih izdelkih, ki so popestrili letošnji 33. festival idrijske čipke.

Poleg vrste razstav, na katerih so prevladovale čipke vseh mogočih oblik, državnega tekmovanja iz znanja klekljanja za otroke in odrasle ter sprevoda klekljaric po idrijskih ulicah in trgih so pripravili še dogodke, vse seveda v znamenju klekljev in niti, ki so v stoletjih spisali zanimivo zgodovino. »Klekljane čipke so dobile ime po klekeljnih ali klekljih, to je posebno oblikovanih lesenih palčkah, na katerih je navit sukanec. S križanjem in sukanjem klekljev nastajajo čipke. Za njihovo izdelavo potrebujemo še jerbas, bulo, papirc, bucke in kvačko,« nam v Idriji razložijo nastanek čipke.

Italijani dobri kupci

Začetki izdelovanja čipk na Slovenskem segajo v 16. stoletje. O njihovi razširjenosti in izdelavi na gradovih pričajo freske v nekaterih cerkvah, na primer v Crngrobu in pri sv. Primožu nad Kamnikom. O tem leta 1689 poroča Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Najstarejši pisni vir, ki izpričuje to obrt v Idriji in okolici, je iz leta 1696 in govori o čipkah in njihovih izdelovalkah iz Idrije.

Ker se je klekljarsko znanje v glavnem širilo kot izročilo iz roda v rod, je bilo pomembno uvajanje organiziranega poučevanja klekljaric s tečaji in šolami. Prvo tako šolo je leta 1764 v Ljubljani odprla cesarica Marija Terezija, a je delovala le kratek čas. Ponovno je bila ustanovljena v Idriji dobrih sto let pozneje (1876) in deluje še danes. Šola se je začela z domačinko Ivanko Ferjančič (1850–1879) po njenem prihodu s Tirolskega. Skozi desetletja je idrijska čipkarska šola izobrazila številne dobre klekljarice. Mnoge od njih so postale učiteljice klekljanja doma in po evropskih deželah. Z njimi sta se v svet širila znanje in model idrijske čipkarske šole.

Idrijske klekljarice so med letom s svojim delom zaposlene kar v domačih kuhinjah ali čipkarskih delavnicah, ob čipkarskem festivalu pa jih lahko srečamo na idrijskih ulicah in trgih. Med njimi je bila tudi domačinka Anica Uršič, ki kleklja že od svojega šestega leta. »Kar devet let sem hodila v čipkarsko šolo,« je povedala gospa Anica in dodala, da se s klekljanjem ukvarja že polnih šest desetletij. »Klekljali smo zato, da smo zaslužili, saj smo večino izdelkov prodali v Italijo, kjer so bili dobri kupci. Spominjam se prav zanimivega trenutka. Namreč, zelo vesela sem bila, ko sem si s prodajo čipk lahko kupila svoj prvi dežnik. Zdaj klekljamo vsi v družini, tudi hči Anka Vulikić in vnukinja Tea. Vse tri smo obiskovalcem pokazale, kako prepletamo kleklje, ki ustvarjajo prav zanimivo melodijo. Da, pa iz pravega lesa morajo biti izdelani, na primer iz češnjevega, slivovega ali orehovega.«

Uhani iz čipk

Na idrijskem Mestnem trgu je svoje klekljarsko znanje obiskovalcem pokazal Marko Šubic iz Idrije, edini moški, ki še izdeluje čipke. »Trideset let sem delal v rudniku živega srebra,« pravi Šubic. »Klekljam pa že od mladih nog. Tudi ko sem odšel v rudnik in postal knap, se nisem ločil od klekljev in nitk. Ko sem prišel iz jame, sem sedel za bulo, kot pravimo podlagi, na kateri nastajajo čipke. Pri nas smo klekljali vsi, mladi in stari, saj smo tako zaslužili nekaj denarja. Čipke smo prodajali v Italijo, uporabili so jih za okrasitev rjuh, prevlek za blazine, prte, zavese in podobno. Dobro so plačevali, Italijan je dal še sukanec in papirce, torej vzorce čipk, kakršne je želel imeti. Če je bilo naročil veliko, so ženske klekljale tudi ponoči. Zdaj klekljam samo pozimi, saj je poleti dovolj drugega dela. Trenutno delam prtiček in upam, da ga bom končal v treh dneh.«

Tudi Emilija Pavlič iz Kopra, priznana kuharica in avtorica kuharskih knjig za otroke, je bila na festivalu na svoj način povezana s čipkami. »Čipke lahko naredimo tudi iz testa in otroci so bili navdušeni nad tem,« je povedala gospa Emilija, avtorica knjige Mami, nauči me kuhati, ki je zdaj izšla tudi v angleškem jeziku. »Veliko veselja je bilo tudi potem, ko smo te čipke spekli v pečici in so jih otroci lahko pojedli.«

Zanimivo razstavo so ob čipkarskem festivalu pripravili člani društva Idrija 2020, ki si želijo, da bi se več klekljalo v skladu s sodobnim časom. »Želimo si, da bi tudi nas mlade čipke nagovarjale v vsakdanjem življenju in bi tako postale sestavni del naših mladostnih let,« je povedal Matevž Straus in dodal, da je med pobudniki te ideje največ študentov različnih smeri. Med njimi so tudi taki, ki sami klekljajo, na primer študentka arhitekture Anja Petek iz Logatca. Za razstavo je pripravila uhane, prstan in ogrlico iz čipke in perlic. Po končanem študiju si želi, da bi arhitekturno znanje povezala z oblikovanjem in klekljanjem.