V tem tednu je frčalo po zraku toliko, oprostite izrazu, dreka (le navidezno strokovno utemeljenih podtikanj in namigovanj ter le na prvi pogled upravičenih diskreditacij in diskvalifikacij političnih nasprotnikov), da se je vsakemu državljanu, ki mu gre čisto zares – kljub naivnosti, bi morda rekel Igor Samobor – za to, da bi bila Slovenija pravna država, preprosto moral obračati želodec. Pošten sodni epilog v zadevi Patria je bil le pretveza in utvara. Nekateri pa so se ob tem še privoščljivo zabavali. Bolno. Ne glede na to, kar so izjavljali v televizijske kamere ali fotografske objektive, jim je, verjemite, prav vseeno za prihodnost Slovenije, kaj šele za demokracijo in vladavino prava.
V takšnem, s sovraštvom nasičenem ozračju se je med svetlejšimi izjemami lahko znašel celo nekdanji pravosodni minister Aleš Zalar. Na twitterju je namreč objavil: »Javna zborovanja pred sodišči, ko odločajo o pomembnih zadevah, so v ZDA nekaj povsem običajnega. Sodniki se zaradi tega ne vznemirjajo.« Večina medijev njegovega tvita ni povzela. Seveda ne. Je pa zato toliko več medijev objavilo dnevnopolitično komentiranje dr. Igorja Pribca, ki so nam ga kot nov obraz političnega analitika ponujali že pred parlamentarnimi volitvami 2008. Pa spet pred predsedniškimi 2012. Dokler se ni »neodvisno« zavihtel v sedlo vodje volilnega štaba nekdanjega predsednika države dr. Danila Türka in od tam koordiniral pljuvanje po Borutu Pahorju. No, zdaj ga – kot po liftingu, s katerim so mu vsaj za nekaj časa uspešno zgladili gube, ki so se mu nabrale med vodenjem volilnega štaba – vračajo na televizijske naslove in na komentatorske strani časopisov. S tem, ko mediji gostijo takšne analitike, nazorno pokažejo, da je resnicoljubnost zanje španska vas. Ne, ponujanja pribčevskih analiz ni mogoče opravičiti niti s sklicevanjem na domnevno zaželeno (zaželeno?) spodbujanje razklanosti gledalcev in bralcev na dva tabora. Tako kot ne drži, da sta nerazločni Dejan Steinbuch ali esdeesovec dr. Matej Makarovič zadostna protiutež promoviranju dr. Pribca v isti oddajo ali prispevku. Že, že, državljani jim ne bi smeli več dovoliti, da nam perejo možgane. Kako pa to preprečiti?
