Ko imaš hišo na Krasu, življenje ni več enako

Imeti staro hišo na Krasu, kajpak prenovljeno, je že pred dvema, tremi desetletji postalo modni hit. Še najbolj Ljubljančani so sanjarili o preživljanju koncev tednov v kraški idili, s kozarcem terana v eni roki in rezino pršuta ali pancete v drugi. Kras, svojčas znan po surovem kamnu, burji in vinorodni rdeči prsti jerovici (terra rossa), ki rodi znameniti teran, po revščini in klenih Kraševkah in Kraševcih, velikih slovenskih domoljubih, a tudi čudoviti hrani, danes ne spreminja naravne podobe le zaradi podnebnih sprememb, ampak tudi socialno strukturo, ki jo najbolj barvajo zanimivi priseljenci.

Ko imaš hišo na Krasu, življenje ni več enako, pravijo vsi. Nekateri so tu že desetletja, gledališki režiser in pedagog Zvone Šedlbauer ima v Krajni vasi pri Dutovljah kraško hišo že skoraj pol stoletja. Tam imata že dolgo in formalno še vedno (nedavno sta se namreč ločila) sijajno prenovljeno domačijo tudi Janez Lombergar, nekdanji direktor TV Slovenija, in njegova nekdanja žena Barbara, nekdanja novinarka, urednica in voditeljica na nacionalki. V poletnih mesecih sta jo vsa leta oddajala tujim gostom, zato je najbrž Lombergar, po izobrazbi umetnostni zgodovinar (za kraško stavbarstvo ga je navdušil njegov profesor dr. Nace Šumi), ob njej zgradil bazen, kar sicer ni ravno biser kraške stavbne dediščine. Domačijo zdaj oddajata nemškim najemnikom, menda je tudi na prodaj, vendar, vedo povedati njuni sosedi, 400.000 evrov, kolikor hočeta zanjo, v teh časih ne bosta dobila.

Eno najlepše prenovljenih domačij na Krasu imata tudi ljubljanski podžupan, arhitekt Janez Koželj, in njegova žena Nataša, ki je pred upokojitvijo kar 30 let delala na RTV Slovenija. Tradicionalna kamnita hiša stoji v idilični kraški vasici Nadrožica, le deset minut vožnje z avtom od morja in plaže v Sesljanu. Kupila sta jo pred več kot desetletjem in jo nato počasi ter s premislekom prenavljala. »Najprej smo imeli v sosednji vasi več let v najemu kraško domačijo, kjer smo se navadili na vaško življenje in sprehode po kraški pokrajini, od vasi do vasi, po senožetih in klancih, ves čas v slutnji morja, kamor zahaja sonce. Ko so nam tam odrekli gostoljubje, smo šli na svoje. V Nadrožici smo našli manjšo zapuščeno domačijo z udrto streho, razpokanimi zidovi in z robidovjem zaraslim borjačem,« se spominjata Koželjeva.

Nekateri so si hiše tam zgradili povsem na novo, na primer diplomirana arhitektka, scenografka, kostumografka in režiserka Meta Hočevar, njen življenjski sopotnik je bil danes že pokojni igralec Brane Ivanc, Janez Hočevar - Rifle pa je njen brat, a je to storila s tako pretanjenim občutkom, da se odlično ujema z okoliško avtohtono kraško gradnjo.

Ameriški metuljček

V Velikem Vrhu, zaselku na Komenskem Krasu pri Pliskovici, okrog deset kilometrov od Dutovelj in približno toliko tudi od Jadranskega morja, je kraški svet, deset hektarov, pred skoraj dvema desetletjema za bagatelo kupil še en gledališki igralec in nekdanji direktor Šentjakobskega gledališča v Ljubljani, pozneje diplomat, slovenski generalni konzul v ZDA in Indiji, zdaj pa upokojenec Tone Gogala. Na kraški zemlji mu je ameriški arhitekt, ki ga je spoznal v Clevelandu, postavil razkošno hišo v obliki metulja, ki je opremljena po ameriško in še najbolj podobna kalifornijski ali mehiški haciendi. V tržaškem gledališču, kjer je nekoč nastopal, je zdaj njegov sin Primož Forte, prav tako gledališki igralec ter bratranec skladateljice in sopranistke Nane Forte, katere oče je nekdanji predsednik Slovenije Janez Drnovšek.

Blizu Komna je svojo oazo našel Brane Rončel, po starših Kraševec, ki domuje v podedovani in tudi krepko obnovljeni hiši v vasi Gabrovica. Veliki promotor jazza, brazilske in kubanske glasbe ter salse in tudi radijski in televizijski voditelj ter producent pravi, da je na Krasu najsrečnejši. Na kraški planoti je že dolgo doma še Milan Jesih, pesnik, dramatik in prevajalec.

V Svetem pri Komnu živita v imenitno obnovljeni hiši iz Ljubljane priseljena Dušan in Ida Rebolj, odlična poznavalca Krasa in izdajatelja, ki se zavzemata, da bi obnovljene hiše ohranile čim več prvobitnosti, ter izdajata in urejata revijo Kras.

Vrabče pa so vas v sežanski občini, kjer domuje Ljubljančan, doktor bioloških znanosti, magister medicinskih ved, doktor veterine, diplomant mednarodnega kurza mirovnih študij in metabiolog, tako vsaj lahko preberemo na Wikipediji, do konca odštekani Artur Štern. Z Vrabč se ponuja čudovit razgled na Vipavsko dolino na eni strani in na celoten Kras na drugi.

Kras namesto Toskane

Toda nihče od priseljencev ni na Krasu in med domačini tako priljubljen kot žlahtni komedijant Gojmir Lešnjak - Gojc. V zaselku Škofi pri Gorjanskem že več kot dve desetletji živi z ženo, kostumografko Zvonko Makuc, ki je staro podrtijo kupila, še preden je bila z Gojcem. Ta je postal pravi Kraševec, na lokalnih volitvah mu je pred leti za mišjo dlako oziroma za nekaj glasov spodletel naskok na županski položaj v Komnu. Nadarjen je za jezike in narečja (pred leti je imenitno zavijal po dolenjsko), po kraško tudi govori, v Ljubljano pa pride samo, kadar mora, in pravi, da pogreša le sobotne obiske ljubljanske tržnice.

V Škofih ima domačijo, ki jo prenavlja, tudi vizualni umetnik Matej Andraž Vogrinčič. Nekoč je neko drugo hišo na Gallusovem nabrežju sredi Stare Ljubljane že (pre)oblekel, v avstralsko puščavo je postavil 1800 zalivalk in v ruševine gotske cerkve sv. Luke v Liverpoolu 56 čolnov. Še marsikaj za navadne smrtnike odštekanega je ustvaril Matej, sicer sin profesorice in dekanke na fakulteti za socialno delo in družinske terapevtke dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič in upokojenega univerzitetnega profesorja matematične fizike Geze Vogrinčiča, sicer najboljšega prijatelja nekdanjega predsednika Milana Kučana. Tudi hišo v Škofih obnavlja zelo samosvoje.

Gojc na Krasu največ prijateljuje z bližnjim sosedom v Ivanjem Gradu, to je ob cesti Komen–Kostanjevica, arhitektom Brankom Arandjelovićem, s katerim si deli tudi mizarsko delavnico. Arandjelović je pravi Beograjčan, nekoč je projektiral prestižne hotele v Caracasu v Venezueli in še marsikaj drugega v Južni Ameriki, zdaj pa z drugo ženo Tanjo in družino živi v imenitni hiši sredi borjača (kraškega dvorišča), zaprtega s kamnitim zidom, ki jo je kajpak sam prenovil. Srbski arhitekt, ki je zaljubljen v Kras, projektira ter prenavlja stare kraške hiše zlasti tamkajšnjim priseljencem. Branko in Tanja, po njenih žilah se pretaka tudi kraška kri, sta si sprva nameravala gnezdo ustvariti v italijanski Toskani, hišo pa sta pred leti kupila od še enega komedijanta, tržaškega Borisa Kobala; ta je nameraval na borjaču organizirati gledališke predstave, nekakšno gledališče na prostem, a se zadeva ni izšla.

Tudi Brankova Tanja na Krasu ne sedi prekrižanih rok, že nekaj let se ukvarja z gojenjem in predelavo sivke, vsi skupaj so vpreženi v družinsko podjetje Ekotera in so največji pridelovalci vse bolj priljubljene levande, kot ji pravijo Dalmatinci, na Krasu.