Tik pred začetkom najbolj vročih dni poletja sva se mimobežno srečala. Spregledal bi jo, a je nosila tako očitne sledi bolečine na svojih ramenih. Pokimala sva si in šla vsak svojo pot. Pred nekaj poletji sem sedel v njeni kuhinji. Težak kot cent je bil močan vonj orhidej in drugega cvetja po policah. Kavna aroma ga ni premagala. Čokoladni kosi peciva so nedotaknjeni stali sredi mize nekaj dni. Pravzaprav od popoldneva, ko je spustila bel cvet v luknjo, kamor je bila položena žara njenega sina.
Leto čez dve desetletji je skoraj napolnil. V poletni večerni vročini je odšel z dekletom na zabavo. Oče mu je posodil avto. Zjutraj sta na vratih stala policista. Življenje se je zaustavilo. Njej. Sinovo in dekletovo se je končalo ponoči ob silovitem trčenju. Ker je šla pamet preč.
Alkohol, pomešan z vročino in željo po dokazovanju, ter ob pomanjkanju šoferskih izkušenj je vozilo sunkovito obrnilo v nesrečno smer. Tik preden sem jo obiskal v tisti poletni vročini, je mati želela popiti kavo, pojesti kos peciva in nato stopiti dol v klet.
Pripravila si je vrv za zadnji korak v sedanjosti. Stopila bi za svojim sinom. Zvonec, ki sem ga pritisnil, ji je preprečil namero. Še danes se počutim nenavadno. Nenamerno sem zadržal življenje. Njeno. Toda kakšno? Pred letošnjim najbolj vročim delom poletja sem ob njej še vedno videl živo bolečino, obup in nemoč. Po tistem, ko sem pritisnil na zvonec in jo otel usodnega stiska zanke s pripravljene vrvi, je obstala v nekakšni dolini solz. Vsako popoldne so se obilneje nabirale ob vstopu na pokopališče. Mož je odšel. Pravzaprav ga je spodila sama. Ni ga prenesla. Kriv je bil! Ker je posodil avto. Tokratni začetek poletja, ko bo najbolj vroče, ko bo najbolj potno in ponoči razuzdano, bo zopet slišati zvok siren reševalcev. Sedelo se bo v kuhinji ob kavi, nedotaknjenem pecivu in težkem vonju cvetja. Tiho in diskretno bo gorel plamenček sveče poleg slike pokojnega otroka. Dol v kleti bo vrv, čakajoča na mater ali nemara očeta. Prihaja najbolj vroči del poletja, ko gre pamet preč.
