Ko dopust polepšajo še delfini

V po izvrstni kulinariki znanih restavracijah na piranski Punti se vam še zlasti ob poznih poletnih popoldnevih lahko zgodi, da vas sredi gurmanskih užitkov preseneti, kako gosti nepričakovano in skoraj panično začnejo zapuščati omizja. Nič posebnega sluteč se sprva ne pustite motiti in se še naprej v miru posvečate slastnemu srebanju pedočev ali čiščenju brancina, škarpene, romba oziroma kake druge s krompirčkom v pečici pečene veličastne ribe. A ne za dolgo, saj kmalu dojamete, da se tam blizu v morju očitno dogaja nekaj neobičajnega. Vsi gosti, ki so naenkrat na bližnjih skalah ob morju in še bolj radostni kot prej za krožniki, so namreč pobegnili od obloženih miz k nečemu še bolj enkratnemu – na ogled mimo plavajoče in prav nastopaško razpoložene skupine živahnih, v zrak poganjajočih se igrivih delfinov.

Pred leti je večina ljudi menila, da simpatičnih delfinov pri nas ni več oziroma da je njihova prisotnost izjemno redka. A po zaslugi leta 2002 ustanovljenega slovenskega društva za morske sesalce Morigenos je o teh priljubljenih prebivalcih našega koščka morja znanega vsako leto več. »Gre za veliko pliskavko (Tursiops truncatus), ki je edina stalno živeča vrsta delfinov v našem morju. Ocenjujemo, da se jih tu giblje dobrih 100 in med njimi jih 40 do 70 redno videvamo skozi leto,« pravi Tilen Genov iz Morigenosa.

Proučujejo jih že 12 let in bili so prvi, ki so dokumentirali redno prisotnost njihove večinoma iste populacije v slovenskem morju. Seveda zaplavajo tudi v okoliške hrvaške in italijanske vode, vendar je naše morje za nekatere med njimi življenjski prostor, od katerega se ne oddaljujejo veliko. Tu se prehranjujejo, igrajo, počivajo in, kar je nadvse spodbudno, tudi razmnožujejo ter vzgajajo mladiče. Tako te dni na primer z veseljem spremljajo samico Daphne in njenega tretjega razigranega delfinčka.

Sluh je njihov najpomembnejši čut

Letos so jih opazili že kakih 50-krat, sploh pogosto v teh poletnih mesecih, ko izvajajo vsakoletne 10-dnevne tabore opazovanja delfinov, o katerih njihova vodja Ana Hace pravi: To je terensko znanstvenoraziskovalno delo, katerega osnova je najprej iskanje delfinov. To poteka z obalne opazovalne točke, na primer z zvonika piranske cerkve, in s plovilom, ki pluje ob obali ter tudi na odprtem morju. Ko delfine najdemo, jih s plovilom spremljamo in opazujemo. Beležimo podatke o njihovi poziciji, številu, premikih, prisotnosti mladičev, odnosih med njimi, vedenju … Predvsem pa delfine za potrebe identifikacije fotografiramo in vse podatke pozneje uredimo, obdelamo ter shranimo.«

Bananko, Paolo, Lovrenc, Daphne, Emanuela, Amanita, Foki, Kai, Deinon in Sergio je le nekaj slovenskih delfinov, ki jih srečujejo vsako leto. O tem, kako jih prepoznajo, pa Genov pravi: »Poznamo jih po naravnih oznakah na hrbtnih plavutih. Ne nameščamo jim kakšnih umetnih oznak ali celo oddajnikov in se jih sploh ne dotikamo. Tega ni treba, saj so sami naravno označeni. Na hrbtnih plavutih, ki so lahko različnih oblik, imajo individualne brazgotine, zareze in praske, kar je neke vrste delfinov prstni odtis. Te poškodbe dobijo, ko se igrajo, tepejo ali srečujejo z drugimi morskimi živalmi.«

Ker jih identificirajo s pomočjo fotografiranja, se je rodila zamisel o fotografski razstavi delfinov, ki je to poletje na ogled v piranskem Akvariju. Svoje fotografije teh razigranežev z večnim nasmehom na ustih predstavljajo Ana Hace, Polona Kotnjek, Tina Centrih in Tilen Genov. Velja si jo ogledati, če to poletje še niste imeli sreče, da bi jih videli v živo, vas bo gotovo razveselila.

Spomnimo, da so delfini zelo radovedni in igrivi sesalci. Čeprav je inteligenca relativna zadeva, obstaja veliko dokazov, da so visoko razvita bitja. Sposobni naj bi bili abstraktnega mišljenja in se na primer prepoznajo v zrcalu, kar je značilno za redke živali. Pri njih je opazna tudi preprosta oblika uporabe orodja. V Avstraliji na primer obstaja majhna skupina samic, ki uporabljajo spužve v ustih, da se pri ritju po morskem dnu ne poškodujejo. Ugotovljeno je, da to znanje prenašajo na potomce. Tako se učijo iz lastnih izkušenj in ne po nagonu. Sporazumevajo in orientirajo se z zvoki. Neprestano so med seboj v stiku in sluh je njihov najpomembnejši čut.

Znano je, da nimajo spolnih odnosov samo zaradi razmnoževanja, ampak tudi iz družabnosti, in človek jih je vedno spoštoval, o njih spletal zgodbe ter legende. Nekateri celo menijo, da so prišli na zemljo iz vesolja – z namenom, da nam sporočijo nekaj pomembnega.