Ko daruje kri, se počuti bolje

NOVO MESTO – »Ko dam kri, se res dobro počutim. Ne le zato, ker s tem pomagam drugim, temveč tudi mojemu telesu to ustreza,« pravi 60-letni Stane Butalin z Gumberka pri Otočcu, ki je v četrtek že 120. sedel na krvodajalski stol, da bi daroval to nenadomestljivo in življenjsko pomembno tekočino.

Ob vprašanju, kako je postal krvodajalec, se je spomnil na daljne leto 1975: »Takrat sem delal v Novoteksu. Bili smo v nočni službi in sodelavci so mi, ko smo se ustavili na kavi v kavarni, predlagali, da grem z njimi v Šentjernej na terensko krvodajalsko akcijo. Ni jim bilo treba dvakrat reči in že smo šli. Seveda smo imeli do Šentjerneja še nekaj postankov, tako da je bila pot bolj dolga kot običajno, a kri sem dal, pa tudi pot nazaj proti Novemu mestu je bila daljša,« se je nasmehnil Stane, ki se je takoj zapisal krvodajalcem. In v več kot štirih desetletjih daroval več kot 50 litrov krvi.

Krvodajalski idol

Na center za transfuzijsko dejavnost v splošni bolnišnici Novo mesto je od takrat hodil redno vsake tri oziroma štiri mesece. »Včasih se je zgodilo, da sem prišel celo mesec prezgodaj, pa so me zavrnili, ker mora od zadnjega odvzema preteči določen čas. Se pa, ko mi vzamejo kri, dobro počutim. Bilo je tudi obdobje, ko me je telo opozarjalo, da moram na odvzem, to je tako, kot zjutraj potrebujemo kavo, nekateri pa cigareto,« se je prešerno nasmejal in dodal, da je v krvodajalstvu njegov vzornik prijatelj Matjaž Šinkovc iz Novega mesta, dolenjski rekorder, ki je kri daroval že več kot 170-krat.

»Odločil sem se, da bom krvodajalec, dokler bom lahko daroval kri in dokler mi bo zdravje služilo,« je povedal. Zdaj ko je v pokoju, nima prostega dneva, ki ga dobijo tisti, ki hodijo v službo, svojemu humanemu poslanstvu pa je ostal zvest tudi, ko so krvodajalcem zmanjševali ugodnosti. Najprej tisto, da so zmanjšali število prostih dni z dveh na enega, potem so ukinili še vino pri malici po krvodajalski akciji. Alkohol namreč ne spada v bolnišnico, čeprav je bilo prav s kozarčkom rujnega povezanih veliko lepih trenutkov. »Včasih je bilo res veselo v jedilnici, zaradi kozarca vina je bilo boljše vzdušje! Sploh ob novem letu ali ob kakšnih pomembnejših godovih, na primer ob Jožefovem, takrat se je slišala tudi harmonika,« pripomni.

Tekmuje za gasilce

Stane je 13 let delal v Novoteksu, potem pri največjem dolenjskem farmacevtu, v Krki, kjer je bil strojnik v kotlarni, tu je delal skoraj 30 let: »Hotel sem še delati, pa so mi rekli, da me ne potrebujejo več, saj sem izpolnjeval pogoje za upokojitev. Sicer sem želel, da bi napolnil 30 let dela v Krki, pa mi ni uspelo, tako sem v Krki delal 29 let in dva meseca.«

Ko se je zaposlil v Krki, podjetju, ki je znano tudi po tem, da spodbuja krvodajalstvo, se je že v prvem tednu priključil tamkajšnjemu gasilskemu društvu, v katerem so bili tudi njegovi kolegi. Gasilskemu društvu Krka je zvest še danes, z gasilci se vključuje v njihove športne aktivnosti, tako se zdaj s kolegi pripravljajo na smučanje, kjer bodo zastopali svoje društvo, pa tudi tekmuje zanje.

Ko ga pobaramo, ali je že veteran, v smehu odgovori: »Tekmujem za člane B. Seveda bi lahko šel k veteranom, a se ne počutim toliko starega, raje sem z mladimi, to me gor drži.« Prosti čas si zapolnjuje tudi z deli v vinogradu in vinski kleti. Stane je zadovoljen, da sam ni nikoli potreboval krvi, niti nihče od njegovih domačih ali bližnjih ne, njegovo poslanstvo pa uspešno nadaljuje sin Matej. Hkrati Stane poziva mlade, naj se pridružijo veliki družini krvodajalcev, ki nesebično in humano pomagajo tistim, ki potrebujejo kri. Sicer pa nikoli ne vemo, kdaj bomo kri potrebovali tudi mi ali kdo od naših bližnjih.