Ko bo v gorah, bo doma sesal robot

RADOVLJICA – Osem let bo, morda še leto več, odkar je Jože Varl iz Radovljice naš naročnik: »Tam nekje bo. Osem ali devet let bo, pa saj to ni toliko pomembno,« pove upokojeni strojnik, ki je začel svojo delovno pot v kroparskem Plamenu, upokojitev pa je dočakal v Verigi Lesce. Znan je kot planinski vodnik in mentor mladim planincem. »V času pohodov železarjev sem začel planinstvo. Sprva nisem imel nobenega znanja, potem pa sem pridobival vedenje o varni hoji v gorah na internih tečajih, zgodilo se je, da sem bil na koncu organizator pohodov železarjev tako za podjetje Veriga kot Plamen.«

Petinsedemdeset jih ima, pa ko ga človek sreča na poteh proti Karavankam, bi mu jih ducat takoj odštel: »Karavanke so najlepše pozimi in pomladi. Turno smučanje s tega predela je eno od najlepših. Le poleti se jih izogibam, ker je vroče. Sem pohajal tudi v tujini, od Grossglocknerja, italijanskih Dolomitov, bil na Magliču v Bosni pa po Črni gori, seveda sem prehodil tudi dobršen del hrvaškega Velebita. Ko sem prejel naziv planinskega vodnika pri Planinski zvezi Slovenije, sem dobil motiv prenašati znanje drugim. V matičnem Planinskem društvu Radovljica sem vodil izlete po gorah, zdaj pa grem raje v dvoje ali z malo skupino dveh ali treh. Zelo rad delam z otroki s posebnimi potrebami na Valvasorjevem domu pod Stolom. Veseli me, da so v šolah spoznali, da je gorništvo pomembno za otroke. Seveda pa je treba imeti izobražene planinske vodnike, naše iz PD Radovljica moram prav pohvaliti. Uživam v planinstvu in ponosen na priznanje, ki sem ga prejel, svečano listino za delo v planinstvu in občinsko priznanje.«

Pred dnevi pa je prejel nagrado tudi iz naših rok. »V življenju nisem nikoli nič zadel. Oziroma sem, prav v igri Terna, pa do nagrade nisem mogel. Zjutraj sem šel od doma v gore in se vrnil zvečer. Odlepil sem Terno, videl tri enake znake in poklical številko, pa so mi rekli, da sem že prepozen.« Tokrat Varl ni bil prepozen. Opisal nam je zanimivost, povezano z nagrado: »Z zgornjo sosedo sva oba naročnika Slovenskih novic. Tisti, ki gre prvi zjutraj do nabiralnikov, prinese izvod tudi drugemu do stanovanja in ga pusti na polici. Tokrat jih je prinesla ona. Najprej sem pogledal Terno. Pa nisem verjel, da so res trije enaki znaki, in sem moral še enkrat pogledati te tri enake. Pa to ni res …« Prijetni sogovornik, seveda smo se potem uro in pol, če ne več, ob klepetu spominjali teh in onih peripetij po gorah, je ob slovesu dejal: »Če bo soseda hotela, ji bom kdaj pa kdaj posodil robotka. Zdaj se mi ne bo treba sklanjati in pometati. Pa povem po pravici, sem razmišljal o tem, da bi ga kupil. Včasih se ti pač ne da sesati. Zdaj bo prav fino, saj bo robotek opravil delo namesto mene, ko bom šel v gore.«