Ko bi Ajnur vsaj shodil pa da bi sam držal žlico!

METLIKA – »Če se je moj otrok pri 24 tednih nosečnosti odločil, da se bo rodil, sem to sprejela kot dejstvo. Ne bi bilo namreč pošteno, da bi mu mi sodili in odločali o njegovem življenju. Pravzaprav niti pomišljala nisem o ničemer drugem kot o življenju, tudi ko me je pediatrinja še pred porodom seznanila z možnimi zapleti. Vesela sem, da je preživel, da je lahko doma, in upamo na najboljše,« pravi 30-letna Mirela Mahnić iz Metlike. Z možem Huseinom sta 28. avgusta 2012 dobila prvega otroka. Starševstvo običajno prinese veselje in srečo, nedonošenček pa očeta in mater postavi pred hude preizkušnje.

Mirelina nosečnost je potekala brez posebnosti ali zapletov. Do 24. tedna, ko je začela močno krvaveti. Takoj je šla v bolnišnico, ker se je zbala za otrokovo življenje, prej je namreč že dvakrat splavila. Iz Novega mesta so jo nemudoma napotili v Ljubljano, saj so ji napovedali možnost poroda, hkrati pa jo potolažili, da je večja verjetnost preživetja, če rodi v glavnem mestu.

Mirela je rodila po naravni poti. Še istega dne, ko je prišla v bolnišnico, ob šestih zvečer. Povedali so ji le, da je deček, potem pa so nedonošenčka takoj odpeljali na intenzivno nego in ga seveda priklopili na aparate. Imel je vsega 540 gramov, velik je bil le 30 centimetrov. »Zjutraj sem šla spoznat svojega otroka. In kar šok me je, ko sem ga zagledala. Tako nemočen je ležal v inkubatorju, v katerem je bilo zaradi temperature megleno. Bil je ves črn po telesu, prekrit s cevkami. Aparati okoli njega so piskali,« se prvega srečanja s sinkom spominja mlada mamica.

Tretji dan po rojstvu je Ajnur doživel dihalno stisko, pojavile so se možganske krvavitve tretje in četrte stopnje, zato so morali črpati možgansko tekočino, so pa krvavitve prizadele tudi razvoj motorike, morda še katerega od drugih centrov, kar bo pokazal čas. Kmalu zatem so se pojavile še težave z vidom. »Sin ima namesto centralnega stranski vid, torej je skoraj slep, zaradi odstopa mrežnice je imel že dva operativna posega levega očesa,« pojasni mama, ko ji njen nadobudnež z nasmehi vrača vsako pozornost. In radovedno obrača glavico, da bi videl, kdo ga ogovarja.

S kisikom 
dihal 185 dni

Težko je verjeti, kaj vse je moral v svojem kratkem življenju že prestati deček, ko je tako nemočno prezgodaj pogledal na svet! Cele štiri mesece je bil v inkubatorju, en mesec je preživel v bolnišnici zunaj njega, potem so sledili še trije meseci zdravljenja na otroški kirurgiji. »Kar 185 dni je bil priključen na kisik, tri mesece pa intubiran, tudi sondo za hranjenje je imel. Ker je v glavi nastal hidrocefalus, ima še zdaj v glavi cevko, tako da je možganska tekočina speljana v trebuh. Aprila bo dve leti, ko so mu jo vstavili. Kar petnajstkrat je bila njegova glava rezana. Sin je bil osem mesecev ves v cevkah, zato se ni smel gibati. Le ležal je lahko na hrbtu in gledal v zrak,« izpostavi mamica, ki kar ne more prehvaliti zdravniškega osebja, ki je skrbelo zanj. »Skoraj osem mesecev je imel Ajnur iz glavice zunanjo drenažo, a nevrokirurg dr. Domagoj Jugović je točno vedel, kdaj je pravi čas za operacijo. Res je strokovnjak za takšne posege,« se je v klepet pridružil Mirelin mož Husein, gradbinec po poklicu, tako da ima zdaj, ko je zima, več časa za družino.

»Mama že reče, kaj drugega še ne, razume pa dosti. In lepo se zamoti z igračami,« pove mamica, ki je povsem predana skrbi za malega borca. Doda, da bi bila lahko v času, ko je bil sin v inkubatorju, tudi doma: »Hotela sem biti ves čas v njegovi bližini, v bližini svojega otroka. Vsako jutro me je zanimalo, kako je preživel noč.«

Nadstandard je predrag

Ajnur obiskuje več terapij, s katerimi napreduje, a napredek je počasen. »Obiskujemo zavod za slepe in slabovidne v Ljubljani, tudi na Sočo gremo enkrat na leto za dva tedna, pa razvojno ambulanto redno obiskujemo, upam, da se bo lepo vklopil tudi v razvojni vrtec v Črnomlju. Napredek je viden, a je počasen. Če bi imel več terapij, bi gotovo napredoval hitreje,« meni Mirela, ko sina posede na kavč. Sam namreč ne more sesti, ostane pa v tem položaju. Tudi v stojki že zdrži, resda zelo kratek čas.

A več terapij pomeni tudi več denarja, prej naštete namreč plača zavod, nadstandarda pa ne, česar si Mahnićevi ne morejo privoščiti, saj živijo le od ene plače.

»Družino poznamo. Spremljamo jo skozi vse viharje in preizkušnje. Odločili smo se, da ji pomagamo. Humanitarna akcija že poteka, sklenili pa jo bomo 1. marca,« so sporočili iz območnega združenja Rdečega križa Metlika. Vsak, ki želi pomagati, lahko prispeva z nakazilom na metliški Rdeči križ.

Pripravljajo tudi dobrodelni koncert Stopimo skupaj, ki bo v petek, 20. februarja, ob 19. uri v športni dvorani pri metliški osnovni šoli.

»Rada bi, da bi Ajnur vsaj shodil. Da bi šel lahko sam na stranišče, da bi si lahko sam umil roke. Pa da bi sam držal žlico. Zavedava se, da ne bo nikoli tak, kot so njegovi vrstniki, saj je otrok s posebnimi potrebami, a ko bi vsaj obvladal osnovne stvari. Potem že lahko greš, kamor hočeš,« pravi Mirela, ki tudi doma vlaga veliko truda in naporov, da si deček krepi mišice. »Moram vztrajati!« je odločena. Da bo imel Ajnur pa tudi njegova družina lažje življenje in čim lepšo prihodnost.