Knjižice dobilo 150 delavcev Tehnika

ŠKOFJA LOKA – »Zaposlitev v Tehniku je moja prva in edina, saj sem v podjetje prišla, ko sem bila stara 20 let. V teh 31 letih sem tukaj opravljala različne stvari, saj sem delala v računovodstvu, v kadrovski službi, na obračunu osebnih dohodkov in, nazadnje, v tajništvu. Do pred nekaj meseci je bilo vse v redu. Ko nam je lani oktobra zamujala plača, pa je bilo vsem skupaj hitro jasno, po kateri poti bo šlo naše podjetje.« Takole nam je, tik preden je v pritličnih prostorih (pro)padlega škofjeloškega gradbenega podjetja dobila odpoved pogodbe o zaposlitvi, pripovedovala Mira Lušina, doma iz Selške doline. Sogovornica je ena od redkih žensk, ki so delale v Tehniku. Pri osrednjem škofjeloškem gradbenem podjetju, ki je od začetka tega meseca v stečaju, je bilo ob koncu zaposlenih 152 ljudi. Tudi včeraj, ko so jim delili odpovedi in so bili na enem mestu zbrani vsi sodelavci, je bilo očitno, da so bili v Tehniku po večini zaposleni moški, ki so iz držav bivše Jugoslavije že pred desetletji prišli s trebuhom za kruhom. Zdaj, ko so se mnogi približali abrahamu ali mu že segli v roke, so v obljubljeni deželi ostali brez služb, brez denarja in z le kančkom upanja, da se nekega lepega dne spet zaposlijo.

Nato se je začelo na veliko krasti

»Ostali smo tudi brez novembrske in decembrske plače. Zdaj je že konec januarja, kar pomeni, da nam bodo dolgovali še januarsko plačo in regres,« je pojasnil eden od tistih, ki so včeraj v roke dobili odpoved. Svojega imena ni hotel povedati, v anonimnosti pa bo na lastno željo ostal tudi tisti njegov sodelavec, ki nam je iskreno in ne brez dvignjenega tona glasu razkril: »Petnajst let sem delal v Tehniku in še pred nekaj leti je bilo vse okej. Nato pa je tedanje vodstvo začelo krasti, in to na veliko. Mi pa smo, ne glede na delovno mesto, začeli dobivati minimalne plače. Kaj bomo zdaj? Nič – šli na zavod in upali, da nekega dne dobimo novo službo.«

Iz drugega gorenjskega gradbenega podjetja, ki so ga pripojili Tehniku, je nedolgo tega k škofjeloškemu gradbincu prišla še ena od tistih, ki so jim včeraj v roke potisnili odpoved. Tudi njeno ime tu ne bo zapisano, je pa mamica samohranilka povedala takole: »Vseh šest zaposlenih, ki smo delali na obratu betonarne v Radovljici, so septembra pripisali v Tehnik. Že takrat smo nekako slutili, kaj se bo zgodilo. A kljub temu kar nismo hoteli verjeti, da bo šlo vse skupaj tako hitro navzdol. Sicer pa – morda je tako prav, zdaj vsaj vemo, pri čem smo. Verjetno bi se ta agonija lahko še nadaljevala in mi bi še bolj trpeli.« Kako bosta z mladoletno hčerko, šolarko, živeli zdaj? Sogovornici zastane misel, ki je še maloprej gladko tekla: »Ne vem.«

»Ne vem, kako bo...«

Pred Tehnikovo zgradbo smo ujeli tudi nekdanjega zaposlenega, ki je potapljajočo se ladjo zapustil še pravi čas, in to leta 2006. »Odšel sem, ko se je vse začelo sesuvati. Dotedanje vodstvo je bilo korektno do delavcev – nadure nikoli niso bile problem, saj smo vse dobili plačano, pa tudi dela je bilo zadosti. Nato so se vodilni menjali in vse je šlo po zlu. Danes delovišča stojijo. Hruške se ne vrtijo, ker ni več ne materiala ne dela,« je usodo ne samo Tehnika, temveč tudi dobršnega dela slovenskega gradbeništva, jasno in glasno strnil Klemen Tonja, ki je pred leti v Tehniku opravljal mehaniške posle.

Med delavci, ki so včeraj prišli po odpovedi, je bil tudi Slavko Tepić. Še prejšnji mesec je v delovnih oblačilih z oznako škofjeloškega gradbenega podjetja gradil novo blokovsko sosesko v Radovljici. Decembra, in to tik pred prazniki ter hkrati dan pred tem, ko so Tehnikovi delavci dobili še zadnje izplačilo, smo ga obiskali v tržiškem samskem domu. Slavko je zadnja leta živel v skromni sobici, kjer je imel svojo posteljo in omaro, medtem ko si je televizor in hladilnik delil s sostanovalcem. Česa drugega na tistih nekaj kvadratnih metrih ni bilo več videti. Ravno njegova zgodba je tista, v kateri bi vzporednice s svojim življenjem zlahka našla večina včeraj odpuščenih Tehnikovih delavcev: »Leta 1973 sem, kot 16-letni vajenec, prišel v Slovenijo. Doma sem iz okolice Banjaluke in takrat so nas, mladeniče, prišli iskat. Z avtobusom so nas, kot živali, pripeljali v Slovenijo. Do oktobra plače niso zamujale niti za en dan, zdaj pa... Doma imam ženo in dva sinova, stara 30 in 32 let. Doma ni dela in edina zaposlena je snaha, v frizeraju. S prihodkom sem vzdrževal vso družino, tudi mojo zlato sedemletno vnučko, prvošolko. Saj se nekako znajdejo tudi sami, zelenjavo pridelujejo doma in gojijo piščance. Pridni so, nimajo dveh levih rok. Vsak mesec, tako je bilo do oktobra, sem jim lahko pošiljal denar in jih obiskoval, ko sem le imel dopust. Zdaj bom šel na zavod, potem pa... Ne vem, kako bo potem.«