V torek se je s slavnostnim odprtjem in podelitvijo Schwentnerjeve nagrade v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani začel jubilejni, 30. knjižni sejem s častnim gostom in osrednjim govorcem Cirilom Zlobcem. Od 1972. je največji tovrstni dogodek pri nas, privabi pa več kot 30.000 obiskovalcev na leto.
Tudi tokrat so pripravili vrsto spremljevalnih prireditev, od Pisateljskega odra do novosti, denimo kulinARTfesta, ki bo posvečen pogovorom o hrani, seveda pa bodo prav tako podeljevali priznanja in nagrade. Zaprli ga bodo v nedeljo, 30. novembra.
Optimizem, zadaj pa strah
Tovrstni založniško-knjižni dogodki so vedno priložnost, da se odkrito spregovori o knjigi in osvetli bralne navade Slovencev. Radi si laskamo s svojo bogato in državotvorno literarno zgodovino, hkrati pa zasledimo vrsto skrb vzbujajočih podatkov o našem odnosu do knjige. Žal ne obstaja aktualna študija o bralnih navadah Slovencev, znan je le podatek, da je v knjižnico včlanjen približno vsak četrti prebivalec Slovenije in da v povprečju kupimo eno ali dve knjigi na leto. Razlogov je več, predvsem socialna stiska in visoka cena knjižnih del, ki je opazno višja kot v drugih državah. Oblastniki imajo na proslavah vedno polna usta o pomenu slovenske besede za narod, poudarjajo vlogo pisateljev in pesnikov, ko bi morali ukrepati, pa se potuhnejo. Lep primer je agonija naše največje založbe Mladinske knjige, ki nosi največje breme distribucije in je zaradi svoje velikosti tudi edina sposobna večjih založniških projektov, kot je izdajanje enciklopedij in podobnega. Že res, da ima monopolni položaj, vendar je kot ustanova in nosilka avtorskih pravic preveč pomembna, da bi jo prepustili na milost in nemilost finančnim špekulantom in pogoltnosti. Če bi izginila, bi bil to velik udarec za slovensko knjigo.
Ni vrnitve »Knjiga mi je bližje, listanje in vse, kar spada zraven, doživljam blagodejno, kot pobeg od računalnika. E-knjiga je pojav, ki ga ni mogoče ustaviti. Nasprotuje ji lahko tisti, ki bi v renesansi nastopil proti tiskarskemu stroju in zagovarjal pisanje na srednjeveški pergament. Težava so neurejene razmere na področju avtorskih pravic oziroma množično reproduciranje. Povsem neumestno je, da bi nabrana sredstva, ki so sicer majhna, dobivali neke (zdaj že zasebne) založbe oziroma tretji posredniki, ne avtorji. Vendar so o teh koristih založniške hiše razmišljale že pred avtorjem,« meni pisatelj Robert Simonišek. |
»Dandanes je naš knjižni trg dokaj podoben trgom drugod po svetu. Dela, ki padejo v oči, ki so prehvaljena ali pretirano blagoslovljena, pridobijo vstopnico za možnost, da postanejo za slovenske razmere prodajne uspešnice, da se torej prodajo v nekaj deset izvodih več, kot bi se sicer,« nam je zaupal pesnik, dramatik, esejist, prevajalec in predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer. »Prav gotovo že dovolj dolgo tlačim slovensko zemljico,« nadaljuje 81-letni literat, »da imam številne izkušnje in sem doživel, kako so se stvari spreminjale. V moji mladosti, se pravi v 50. in 60. letih, je knjiga še veljala za nekaj posvečenega, imenitnega, vrednega spoštovanja. Morala je biti lepo opremljena, bognedaj da bi bila žepna, broširana. Zdaj je drugače, mislim, prav žepne izdaje so postale priljubljene, predvsem med mladimi bralci. Po mojem mnenju je odločilna tudi cena, včasih se nam ni zdela draga, danes je. Prav zato je več bralcev po knjižnicah. Danes knjiga po eni strani nima več posvečenega mesta, nima več toliko vloge duhovne hrane, po drugi pa je bolj praktična, vsakdanja, neposredna. Prav akcije, kot je slovenski knjižni sejem ali teden slovenske knjige, pripomorejo k dvigu branosti in lahko opozorijo na kakšno knjigo.«
Taufer se je med sestavo aktualne vlade pogovarjal z ministrskim predsednikom in mu predstavil skrbi v povezavi z Mladinsko knjigo. »Imel sem dober občutek in ta še zmeraj živi v meni. Vzel je na znanje konstitutivno vlogo knjige za našo kulturo in samozavest. Še vedno sem optimističen, a hkrati je v ozadju tudi strah. Kapitalističnega odnosa do knjige in kulture si Slovenci, ki imamo omejene kvantitativne resurse, torej omejeno število prebivalcev in uporabnikov jezika, ne moremo privoščiti. Draga knjiga je prav posledica te omejenosti.«
Bralna značka za vse
Trenutno najmočnejša in najbolje organizirana ustanova za promocijo in spodbujanje branja je zagotovo Bralna značka Slovenije, ki sta jo leta 1960 ustanovila pisatelj in takratni ravnatelj osnovne šole na Prevaljah Leopold Suhodolčan ter učitelj slovenščine Stanko Kotnik. Poimenovala sta jo po Prežihovem Vorancu – Prežihova bralna značka. Iz nje se je razvilo vseslovensko gibanje za promocijo branja, dokler ni pod okriljem Zveze prijateljev mladine Slovenije nastala Zveza bralnih značk in se nato leta 2002 reorganizirala v Društvo Bralna značka Slovenije – ZPMS. Trenutno pod njegovim okriljem deluje več kot 6000 mentorjev, ti usmerjajo več kot 150.000 bralcev.
Cenejša e-knjiga »Zame je knjiga vsebina, ne oblika. Se pravi zgodba, ki je lahko natisnjena na papir ali se blešči z ipada. Natisnjena knjiga je seksi, elektronska pa je na bralniku deset sekund zatem, ko si zanjo prvič izvedel na internetu. Integrirani slovarji tudi takoj posredujejo prevod neznanih besed, če bereš v tujem jeziku. Čeprav obožujem paperbacke, mehko vezane knjige, mi je elektronska vedno bolj blizu. Tudi z založniškega vidika. Enostavno in brez stroškov jo izdelaš z brezplačno programsko opremo in izdaš prek brezplačnega vmesnika na Amazonu. Če ugotoviš, da so v e-knjigi napake, jih preprosto popraviš in jo znova izdaš,« pravi pisatelj Renato Bratkovič. |
»Res je, Društvo Bralna značka Slovenije – ZPMS vsako leto ob pomoči mentorjev in staršev privabi v svet branja veliko otrok. Zdaj poteka že 55. sezona, kar pomeni, da je postala tradicionalna bralna manifestacija vseh generacij, odlična blagovna znamka bralcev vseh starosti. Pri Bralni znački smo ravno zato začeli povezovati vse generacije bralcev v medgeneracijskem projektu: otroke, učitelje, starše, stare starše: naj berejo drug z drugim in se o knjigah pogovarjajo. Morda Bralna značka tako dobro deluje zaradi prostovoljstva, ker delamo v društvu res sami ljubitelji knjig. Za promocijo branja naredijo veliko splošne knjižnice (in seveda neskončno požrtvovalni knjižničarke in knjižničarji), Društvo slovenskih pisateljev, nagrade z nominiranimi in nagrajenimi deli. Kaj bi lahko bilo boljše? Celotna družba bi morala spremeniti odnos do branja: saj je vendar vrednota in vrednost,« nam je pojasnila predsednica Društva Bralna značka dr. Dragica Haramija.
Sistem hibridnih sort
Seveda pa branje in knjiga nista samo ključna dejavnika ohranjanja jezika, narodne zavesti in kulturnega utripa. Branje tudi brusi samodisciplino, širi znanje in bogati besedni zaklad, izboljšuje sposobnost koncentracije ter spodbuja domišljijo. Kdor bere, je bolj miren, sproščen in sočutnejši. Zanimalo nas je, ali obstaja stereotip slovenskega bralca. Obrnili smo se na uspešnega mladega pisatelja, pesnika in kritika Roberta Simoniška, ki je pogosto v stiku z bralci: »Prav zato, ker na branjih srečam veliko bralcev različnih nazorov in energij, si težko predstavljam, da bi jih moral strniti v stereotip. Stereotipizirajo jih ravno mediji. Res pa je, da je tisti, ki bo neko knjigo že po prvih straneh odložil zaradi ideoloških razlogov, ne da bi poskusil razumeti širši kontekst pisanja, ujet v lasten stereotip. Morebiti so tuji bralci tu v rahli prednosti pred domačimi, saj se zaradi neobremenjenosti bolj poglobijo v tekst, manj se ukvarjajo z avtorjevim 'izvorom'.«
Simonišek ob tem še izpostavi težave, s katerimi se soočajo slovenski pisatelji. »Menim, da so določene založbe pri predstavljanju avtorjev zaspale in da bi tudi avtorji kdaj lahko zamenjali ploščo. Sistem, kot ga je zastavila prejšnja generacija, si ne prizadeva, da bi vzgajal čistokrvne pisce, temveč hibride, ki pišejo priložnostno. V zadnjih dvajsetih letih so se v knjigotrškem prostoru oblikovale skupine, ki so se pod krilatico knjige začele izgubljati v lastnih interesih. Ta proces še traja.«
Očitno je, da čakajo slovensko knjigo v prihodnosti še številni izzivi in ovire. Spoprijeti se bomo morali z novimi tehnologijami in čedalje slabšimi razmerami, v katerih pisatelji s pisanjem ne morejo preživeti. Po drugi strani pa smo lahko optimisti, saj kakovost naših del ostaja na vrhunski ravni. Če ne verjamete, se prepričajte. Preberite jih!