Knez bi se ljubil pod lučjo

Svetilniki, ti beli, mitski stolpi v varni bleščavi dneva, ki ponoči osvetlijo mornarjevo negotovost teme in so samo še drobtina luči, ki opozarja, pripoveduje in rešuje. Gledamo in občudujemo jih tudi na strateških točkah jadranske obale in po otokih, zgradilo jih je avstro-ogrsko cesarstvo. Torej tudi mi, naši predniki, njihove odslužene tlake in desetine. Skoraj vsi jadranski svetilniki so iz tistih časov ali pa vsaj vsi najlepši. Ljudje danes v stvarnosti, kot je elektronska navigacija, v njih iščemo menda nekoristno stvarnost, lepoto.

Svetilniki so romantika. Res? Kakor kdaj in kakor za koga. Ognje so v pomoč ladjam in mornarjem na kopnem kurili že v antiki, Grki, Iliri in Rimljani so po zapisih prvi pluli po Jadranu, katerega valovi močijo zadnji del skromne slovenske kokoške. Brez dvoma je vsaj Rim zgradil in prižgal kakšno luč našemu morju v pomoč, saj si je cesar Dioklecijan v današnjem Splitu postavil palačo, ki je pozneje postala Split, Vespazijan v Pulju areno, Istra je bila ena od rimskih žitnic. Emona, na katero se zgodovinsko šverca Ljubljana, pa kljub škofu ni bila cesarsko mesto. Po reki Ljubljanici so tudi pluli, nočne luči niso bile potrebne, a nekaj odtehta legenda o argonavtih. Lepo je slišati, da je šel Jazon z ladjo Argo skozi zdaj našo deželo. Malo po mokrem, malo po suhem. Ti kraji so nekoč pomenili več kot danes, ko so vsi svetilniki in sveče v predoru, na koncu katerega je Bruselj. Ki ni mitski privid.

Miha Baloh, varuh piranske rdeče luči

Bilo je v 19. stoletju, ko je s scene odhajal Napoleon, če vam to kaj pove, in ko je Dunaj leta 1810 na otočku Škarda pri Pagu dal zgraditi prvi pravi svetilnik na vzhodnem delu Jadrana. Dve leti pozneje so postavili še enega na Lošinju, leta 1818 pa savudrijskega. Ta stoji še danes in je nekako tudi naš, luči sta si kazala s piranskim, ki je le predelan stolp obzidja, na katerega so postavili rdečo svetlobo. Spominjam se, da je piranskega nekoč, za časa Juge, v najemu imel naš igralec Miha Baloh, malo je vlekel na Jamesa Deana brez porscheja. Po tistih stopnicah je šla gor in dol prenekatera lepotica. Vsaj do jutra se je tako zdelo.

Svetilnik v Savudriji pa ni enodnevni holivudar, je bolj gosposke, plemenite vrste. Najstarejšemu svetilniku na tej strani Jadrana, ki še deluje, zaradi legende o njegovem nastanku pripisujejo celo modro, knežjo kri.

Na enem od dunajskih balov se je knez Klemens Metternich, ki je bil v svoji dolgi politični karieri tudi kancler, mimogrede pa tudi častni član Filharmonične družbe v Ljubljani, medtem ko je imel gospe in gospodične rad vse življenje, zaljubil v prelepo Hrvatico iz Istre. Italijani sicer pravijo, da je bila ta lepota njihova, tako kot cela Istra, eni in drugi pa se strinjajo, da je imela kot mleko belo polt in dolge, valovite črne lase. Takrat ubijalska, usodna kombinacija. Seveda se je začel knez po plesu bolj zanimati za obmorske kraje cesarstva. In glej, nenadoma je bilo ugotovljeno, da je morje ob savudrijskem rtu polno plitvin in čeri (tako je še danes) in da si plovba na vratih Tržaškega zaliva zasluži spodoben svetilnik. Metternich je uredil, da so na obzidanem zemljišču zasadili bujne sredozemske vrtove in postavili nekaj poslopij, pozabili niso niti na svetilnik. Vse je kazalo, da si je zaljubljeni par spletel gnezdece.

Vendar so legende prave, zanimive in dolgega življenja le, če so žalostne. Ta je kar. Metternichova istrska ljubezen ni dočakala srečnih dni v rajskih, pred očmi navadnih smrtnikov skritih vrtovih. Zaradi pljučnice je umrla le nekaj dni, preden so dokončali veličasten stolp 36 metrov visokega svetilnika in prižgali njegovo luč. Nikoli je ni videla. Čudno je le, da viri ne omenjajo imena tega nesrečnega dekleta. Pa saj tudi za Jazona ni nobenega neposrednega dokaza, bi rekli tisti, ki intenzivno razmišljajo o domovinah, patriah.

Duh nesrečnega dekleta še ni našel miru

Savudrijski svetilnik je danes, kot še nekateri drugi, tudi turistični objekt. V najbolj atraktivnih in ohranjenih so Hrvati uredili apartmaje, ki jih je treba rezervirati tudi leto ali dve vnaprej. Počitnice v svetilniku imajo svoj čar, še posebno v tistih, ki stojijo in se upirajo večnemu morju na samotnih otočkih. Savudrijski ima ob legendi o Metternichovi ljubezni napleten še podaljšek zgodbice. Da je v zapuščeni hišici v sklopu svetilniškega kompleksa v zimskih nočeh brez vetra, ko ritem utripanja ledenih zimskih zvezd preglasi hladna, ponavljajoča se luč svetilnika, v tihoti mogoče slišati pridušene korake. Duh nesrečnega dekleta, ki je šlo po svojo usodo na dunajski bal, še ni našel miru.

Savudrija tudi sicer ni povsem običajen svetilnik. Ko so ga zgradili, je bil prvi v Evropi, ki mu je svetlobo dajal plin, destiliran iz labinskega premoga. Leta 1945 so ga Nemci minirali in hoteli vreči v zrak, vendar jih je nekaj ustavilo. Peljati se ponoči z barko bolj na tesno mimo svetilnika je nekaj med radovednostjo, tesnobo in spoštovanjem. Veš, da je samo veličastna, a preprosta naprava, nič se ti ne more zgoditi, ladijska elektronika je nezgrešljiva, a nikoli v samoti srca in noči nisi prepričan, ali v tistih pobliskih, ki jih v dobro mornarjev in ladij pošilja na morska obzorja, res ni še česa več.