NOVO MESTO – »Ajde, punčke, ajde!« je ponavljal, one pa so mu sledile. Šestnajst krav, plemenskih telic, kot nam je pozneje razložil, in osemnajst koz. Ko so pristopicali do prvega drevesa, se je ustavil in si obrisal pot s čela. »Pridne ste, tu imate!« se jim je nasmehnil in iz vedra zajel pest krmila. »No, tukaj smo. Pa ne vem, koliko časa bomo še,« nas je žalostno pozdravil.
»Kakšni papirji? Saj jih ne rabite!«
Kmetija Jožeta Klobučarja leži v odročni vasici Travni Dol, 15 kilometrov iz Novega mesta. Nekoč so tu živeli Kočevarji, po njihovi izselitvi v petdesetih letih prejšnjega stoletja pa je država sem nastanila v novomeškem okolišu živeče socialno ogrožene družine.
»Ko sem leta 1980 vzel v zakup to posest, sosedom to ni bilo čisto nič všeč,« je povedal brez dlake na jeziku in pokazal na siromašne kolibe, zaradi katerih Travni Dol bolj kot na vas spominja na cigansko naselje. »Prej je tukaj vsak po svoje malo obdeloval. Za dva litra šnopsa ali pet litrov vina, pa so se že nekako zmenili. Potem sem prišel jaz in od prvega trenutka mi je bilo jasno, da bi me utopili v žlici vode, če bi me lahko,« so se mu potemnile oči.
Klobučar je kmetijo vzel v zakup – plačuje 360 evrov najemnine na leto – na pobudo Kmetijske zadruge Novo mesto. »Takrat, leta osemdeset torej, so bili nadvse srečni, ker se je nekdo zavzel, da bo obdeloval ta kos zemlje. 'Kakšni papirji? Saj jih ne rabite! Samo da smo našli človeka, ki je pripravljen tukaj delati!' so mi rekli.« Še več: Jože je za obnovo kmetijskih objektov dobil celo javna sredstva. »Z denarjem, ki ga je prispevala vojska, sem zgradil ograjo, cisterno za vodo in silos. Vesel sem bil, da sem na stara leta izpolnil svoje sanje. Od nekdaj sem si želel kmetijo. Prej sem se ukvarjal s prodajo opek, bil sem zasebnik. A srce me je ves čas vleklo sem gor. Saj vidite, kakšen čudovit mir je tukaj,« se je razneženo ozrl po dolenjskih gričih.
Vzeli so mu
vse prihranke
Zapletati se je začelo leta 2007, ko ga je prvič obiskal inšpektor. »Prepričan sem, da me je prijavil kdo od sosedov, saj pravim, da me že od začetka ne marajo.« Od Jožeta so zahtevali papirje za hlev in hišo, a jih seveda ni imel. »Naj poudarim, da so objekti stali na tem območju že pred letom 1967 in sem jih usposobil samo v obstoječi velikosti in to zgolj in izključno za pomoč pri prosti paši drobnice in goveda, se pravi osnovni kmetijski dejavnosti.«
A Klobučar je naletel na gluha ušesa. »Izdali so mi kazen, dvakrat po 250 evrov. Plačal sem, kljub majhni penziji, vse v upanju, da bom v najkrajšem možnem času pridobil ustrezna dovoljenja. Pa do danes, torej v sedmih letih, nismo rešili ničesar,« so mu na oči privrele solze.
Po krajšem premoru je nadaljeval: »Nato so začele prihajati vse višje kazni, nazadnje za 3000 evrov, ki je seveda nisem bil več zmožen plačati. Isti dan, ko je prišla odločba o izvršbi, so se mi usedli na račun. Tako so mi zaplenili vso pokojnino (na mesec prejema slabih 500 evrov, op. a), šli so tudi vsi prihranki, ki sem si jih leta in leta trgal od ust. Naj povem, da sem varčeval prav za to, da bi pridobil vse potrebna dovoljenja in odkupil še določene dele občinskih zemljišč ter tako smiselno zaokrožil posest. No, na koncu pa je ves denar šel za kazni. Pa čeprav, kot rečeno, so bili objekti zgrajeni, še preden sem jih sploh dobil v najem.«
Zdaj bodo rušili?!
Konec maja ga je v nabiralniku spet pričakala modra kuverta, ki mu je pognala srh po telesu. »Ko sem bral odločbo o odstranitvi, mi je šlo na jok,« mu je spet zamolknil glas. »Piše, da bodo objekte rušili, od mene pa zahtevajo, naj zemljišče vrnem v prejšnje stanje. Ampak ko sem jaz prišel sem, so bile tukaj ruševine. Ne vem, kako naj bi vrnil kmetijo v prejšnje stanje. Naj razkrijem streho in jo nazaj prekrijem z razpadlimi strešniki?!«
Jože pravi, da mu kmetija ne prinaša velikega dobička. »Imam jo samo zaradi neizmernega veselja. Sicer pa porabimo toliko, kot pridelamo. Stroje, ta dva traktorja, recimo, smo le stežka kupili, a smo jih. In zdaj mi državni pooblaščenec očita, da sem popravil streho. Kaj pa naj bi? Naj bi kot dober gospodar svoje imetje puščal stati na dežju?! Prav ironično je, da ta zloglasni nadstrešek ni vreden niti par stotakov, prinesel pa mi je že več tisoč evrov kazni,« je nemočno zmajeval z glavo.
»Rad sem tukaj, rad imam to zemljo. Če mi jo mislijo vzeti, naj me raje kar pokopljejo,« je zahlipal. »Dva sinova imam, zdaj že tudi vnuke, ki si želijo nadaljevati moje delo. A v naši državi je pač tako: če si priden in delaven, ti bodo nagajali, kolikor bodo le lahko. Še najbolje prideš skozi, če si len, ne delaš nič in samo čakaš na socialno pomoč. Tako mi vsaj časa in denarja, ki sem ju leta in leta vlagal v to kmetijo, ne bi mogli vzeti,« je sklenil užaloščeni kmet.
Na strokovno mnenje se požvižgajo
Kmetijsko-gozdarski zavod Novo mesto poziva Inšpektorat za promet, energetiko in prostor RS, naj nemudoma ustavi vse postopke zoper Jožeta Klobučarja. »Njegova kmetija leži na kraškem območju, na terenu, kjer so možnosti za kmetovanje precej težke, zato v tej vasi kmetijstvo stagnira. Gospod Klobučar je edini v vasi, ki se še tržno ukvarja s kmetijstvom in ima na gospodarstvu naslednika, ki nadaljuje njegovo delo ter s tem ohranja obdelovalne površine pred degredacijo,« je v strokovnem mnenju, izdanem 27. maja letos, zapisala inženirka kmetijstva Katarina Vovk. »Menim, da je treba postopek inšpektorata ustaviti in gospodu Klobučarju pomagati pri nakupu zemljišča, kjer obravnavani objekti stojijo, da jih legalizira v skladu z danes veljavno zakonodajo. Brez teh objektov funkcioniranje kmetije namreč ni mogoče, kar pa pomeni, da se bo zaraslo 10,66 hektarja kmetijskih zemljišč.« Kaj menijo o tem, smo vprašali inšpektorat. »Ko gre za nelegalne gradnje, ima gradbeni inšpektor na voljo samo ukrep po 152. členu zakona o graditvi objektov, ta pa določa, da se nelegalna gradnja takoj ustavi, že zgrajeni objekti pa se odstranijo, da se tako vzpostavi prejšnje stanje zemljišča. Inšpektorat mora delovati v sklopu zakonodaje, ki je sprejeta in veljavna ter ne dopušča izjem, ne glede na prizadevanje, da se ohranja kmetijstvo v odročnih vaseh,« so zapisali. Kdaj bodo rušili objekte na Klobučarjevi posesti, pravijo, ne morejo napovedati.
Zavzela se je tudi občina
Na Mestni občini Novo mesto, ki je delna lastnica posesti v Travnem Dolu (delni lastnik pa je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS), prav tako menijo, da je ohranjanje kmetijske dejavnosti v odročnih krajih zaželeno in potrebno z več vidikov: »Tako ohranjamo poseljenost podeželja in preprečujemo zaraščanje z gozdovi. Da kmetijstvo ne stagnira, je pomembno tudi z vidika prehranske samooskrbe tako občine kot države,« so nam povedali na novomeški občini in dodali, da vodijo postopek, s katerim bi spremenili namensko rabo zemljišča iz kmetijske v stavbno in tako gospodu Klobučarju pomagali do legalizacije spornih objektov.
