Kmetije propadajo, hrana bo še dražja

LJUBLJANA – Cene goriva dosegajo rekordne vrednosti, cene stanovanj nočejo upasti za 30 do 40 odstotkov, čeprav so ta po mnenju strokovnjakov namreč toliko precenjena. A kaj bo s hrano? Mleko se je na svetovnih borzah v letu 2011 podražilo za neverjetnih 19 odstotkov, cene žita so v povprečju poskočile za devet odstotkov, agroekonomisti za leto 2012 napovedujejo silovit skok cene pšenice, saj naj bi se prebivalci Indonezije počasi privajali na zahodnjaški okus. V Sloveniji je vse po starem. Prekmurski kmetje so krompir pustili na njivah, odkupna cena mleka za naše male kmete je še vedno enaka ali nižja kot za kmete v Angliji, do 35 centov, kar pomeni, da tako ali drugače težko preživijo. Že tako katastrofalna stopnja samopreskrbe pa se še naprej znižuje.

Mleko v prahu in maslo

Kmetijski inštitut je v svoji zadnji Oceni stanja v kmetijstvu objavil podatek, da je pridelava rastlinske krme ostala približno na enaki ravni kot lani, a se je v zadnjih šestih letih znižala za dva odstotka, medtem ko je živinoreja v omenjenem obdobju upadla za dobre štiri. To se ujema s stanjem na terenu, saj je povprečna starost gospodarja slovenske kmetije skoraj 60 let, v povprečju vsak dan propadejo tri kmetije. Samooskrba je od leta 2002 do 2010 upadla s skoraj 80 na skrb vzbujajočih 40 odstotkov. Ali to pomeni, da bomo v primeru politično-ekonomske krize ostali lačni?

Raziskovalka agroekonomistka Tina Volk s kmetijskega inštituta glede samooskrbe vendarle ni tako črnogleda: »Na splošno je deloma zares upadla, toda danes živimo drugače kot v preteklosti. Če želimo imeti paradižnik čez vse leto, ga moramo uvažati iz Makedonije. Danes tudi ne jemo jabolk in hrušk samo v sezoni, pozimi pa shranjenega sadja iz kleti, ampak tudi banane, pomaranče, ananas ... Tako je logično, da samooskrba upada.«

V slovenskih medijih prispevek o kmetovanju morda zasledimo enkrat na teden. Na bogatem Zahodu o kmetih in pridelavi hrane pišejo tudi tabloidi. Angleški The Sun je pred tedni brez zadržkov analiziral in objavil, zakaj je v letu 2011 cena mleka poskočila za 20 odstotkov. V kratkem prispevku je predsednik zveze britanskih živinorejcev Peter Kendall povedal, da so dosegli najnižjo odkupno ceno v Evropi, to je 35 centov za liter. Bržkone je pozabil na naše kmete, ki dobijo še manj. Kako naj bodo potem konkurenčni?

Tina Volk pojasnjuje: »Po velikosti se naši kmetje res ne morejo primerjati z britanskimi, kljub temu lahko pridelavo mleka s 40 do 50 mlekaricami zgledno optimizirajo. Težava nizkih odkupnih cen za rejca se skriva v višjih stroških odkupa mleka zaradi razdrobljenosti prireje, predvsem pa v učinkovitosti mlekarn, ki so pri nas praviloma premajhne, da bi lahko enakovredno konkurirale velikim v Evropi.«

Slovenski kmet poskoka cen mleka na svetovnih trgih verjetno ne bo občutil. Zakaj? »Tu gre predvsem za cene mleka v prahu in masla, vsega tega pri nas ne proizvajamo veliko, nimamo presežkov. V tujini obstajajo mlekarne, specializirane samo za proizvodnjo mleka v prahu in masla, ki se hitro odzovejo in izkoristijo ugodne razmere na trgu, izvažajo v nenasitno Kitajsko.«

Pogubna prašičereja

Vzrok za štiriodstotni splošni upad živinoreje menda tiči v prašičereji, ki je na robu propada. Cena žive teže pujsa na trgu je 1,10 evra za kilogram. Stokilogramskega prašiča lahko torej jeseni kupimo že za dobrih sto evrov. V Sloveniji na leto zredimo 250.000 prašičev, pojemo jih približno milijon, kar pomeni 25-odstotno samooskrbo s svinjino. Toda za kilogram mesa lahko trenutno kupimo le dobre tri kilograme koruze. To pa ni dovolj za pridelavo prašičjega mesa, cena je vsaj trikrat prenizka. Prašičereja je tipična industrijska prireja: »Že ob vstopu v EU smo pričakovali težave, saj se je v tistem trenutku spremenila subvencijska politika.« En razlog za težave je morda tudi cena krme. »Medtem ko pri nas prašiče večinoma krmijo z žiti, jih na Danskem s krmo iz tapioke in manioke, ki je seveda cenejša.« Zakaj tudi naši prašičerejci ne posežejo po novem tipu krme? »Prašiči, krmljeni z žiti, dajejo kakovostnejše meso.« Drugi razlog je morda trženje, a tudi ono drugo meso bi se dalo prodati.

Slovenski pridelovalci žita so geostrateško v nezavidljivem položaju. Največji pridelovalec pšenice pri nas obdeluje morda 150 hektarjev, kar je v primerjavi z madžarskimi kmeti, ki žanjejo 1000 in več hektarjev, nespodobno primerjati. Poleg tega se naši kmetje niso sposobni združiti in skupaj pritisniti na pridelovalce žita, ki manipulirajo s ceno. Kmetje na pogajanja strateško niso pripravljeni. Tina Volk je opozorila, da naši pridelovalci žit nimajo skladišč, kar jih prisili v to, da vse žito prodajo ob žetvi. Cene kmetijskih proizvodov so po poročilu kmetijskega inštituta samo v zadnjih treh letih porasle za slabih 25 odstotkov. Najbolj so poskočile pri govedu in mleku, višje kot v letu 2010 so tudi cene perutnine in prašičev, a cena zadnjih ni toliko porasla, da bi lahko rešili panogo. Malce je zastala le cena drobnice, ki ostaja na enaki ravni. Najbolj pa morda skrbi podatek, da smo lani poželi 154.000 ton pšenice na 30.000 hektarjih. Pridelek je bil celo nekoliko boljši kot pretekla leta, 5,2 tone na hektar. Toda površina žitnih posevkov se je v enem letu zmanjšala za 10 odstotkov.