Kmetije brez pregledov, bolezni brez nadzora?

LJUBLJANA – Vlada je v skladu s programom varčevanja med drugim odrezala skoraj polovico denarja za veterinarski nadzor kmetij. Na Veterinarski zbornici Slovenije opozarjajo, da so imeli leta 2008 za nadzor in redne preventivne preglede na voljo 9,300.000 evrov, za tekoče leto jih je le še 5,300.000 evrov. Zmanjšanje sredstev za 40 odstotkov je veterinarje prisililo, da so opustili preventivne letne preglede na kmetijah.

»Ostalo nam je le toliko denarja, da lahko opravljamo le še nadzor nad statusi, se pravi, da na kmetijah spremljamo le še pojav zoonoz, bolezni, ki lahko neposredno ogrozijo zdravje ljudi, medtem ko je s spremljanjem vseh preostalih bolezni konec,« nam je povedal predsednik zbornice dr. Borut Zemljič.

Za človeka nevarne in manj nevarne

Gre za zakon, spisan leta 2006 na podlagi evropske direktive, ki smo mu v Sloveniji nadeli tako kot po navadi nerazumljivo ime: Zakon o merilih veterinarske skladnosti (ZMVS), ki poenostavljeno povedano v okviru kmetij predpisuje dokaj strogi nadzor nad rejo živali za prehrano. Država mora zagotoviti stalni nadzor nad statusi kmetij glede za človeka nevarnih bolezni, ki se pojavljajo pri živalih.

Najpogosteje gre za bolezen TBC pri govedu, brucelozo pri drobnici in živini, svinjsko kugo, levkozo pri govedu in podobno. Vseh naštetih bolezni morajo biti kmetije, ki z rejo in prodajo proizvodov ali izdelkov vstopajo v prehransko verigo človeka, proste.

Zgoraj omenjenih dobrih pet milijonov evrov bo morda dovolj, da bo 68 veterinarskih ambulant s koncesijo znotraj (ZMVS) še naprej nadziralo zoonoze, seveda pa bo zmanjkalo denarja za preventivo, odkrivanje t. i. gospodarskih bolezni pri živalih, ki niso neposredno prenosljive na človeka, lahko pa povzročijo veliko gospodarsko škodo in ogrozijo človeka v drugem koraku.

Mednje spadajo, denimo, artritis pri kozah, BVD pri govedu, oteženo dihanje PRRS pri prašičih in ptičja gripa. Če prvih treh ne poznamo, nam je inačica slednje H5N1 prav dobro znana. Pred leti nam je nagnala strah globoko v kosti, farmacevtski industriji pa ustvarila nov dobiček.

Ptičja gripa in steklina

Ko se je leta 2005 ptičja gripa pojavila v Evropi, najprej v Romuniji, Rusiji, Veliki Britaniji in na Hrvaškem, je slovenska veterina v skladu z direktivami EU pripravila preventivne ukrepe za preprečevanje širjenja virusa, ki so ga sicer odkrili na poginulem labodu 9. februarja 2006 na Dravi pri Mariboru. Takrat je oblast aktivirala tudi slovenske ptičarje z biologom dr. Tomijem Trilarjem na čelu, ki so napol zastonj na več lokacijah po Sloveniji z velikimi mrežami lovili ptice v preletu in jemali vzorce njihove krvi.

Ne glede na to, da veterinarji tudi danes vsako leto pri poginulih pticah zaznajo vsaj pet primerov okužbe s ptičjo gripo, sta za odgovorne na oblasti jemanje vzorcev in stalni nadzor prostoživečih ptic le igračkanje.

Dr. Trilar je brezkompromisen: »Ljudje, ki so v vladi odgovorni za naše zdravje, so popolni diletanti, ki ne vedo, kako za zdravje nevarno igro igrajo z rezanjem sredstev in posledično sesuvanjem sistema.«

Dr. Zemljič, denimo, dodaja: »Tako bomo mimogrede ukinili tudi nadzor cepljenja proti steklini.«

Kaos brez registrov

Zgoraj omenjeni preventivni letni pregledi, ki jih zdaj ne bo več, na kmetijah stanejo 70 evrov. V Sloveniji imamo nekaj več kot 76.000 kmetij, od tega 32.000 z resnejšo rejo živali. Za omenjene preglede bi torej potrebovali 2,240.000 evrov.

»Medtem ko Danska, Francija, Nemčija zaostrujejo nadzor in odvisno od panoge na kmetiji uvajajo več pregledov na leto, pri nas to opuščamo,« opozarja veterinar Zemljič. In v čem je dolgoročni pomen letnih pregledov?

»Očitali so nam, da en (pregled) ni noben, toda prav ti pregledi so bili osnova za izdelavo in vzdrževanje registrov živali. Sedanji register govedi je po mojem mnenju 98,5-odstotno natančen, register prašičev je 85-odstotno natančen, medtem ko ga za drobnico sploh še nimamo. Zdaj ko smo ga začeli izdelovati, so nam vzeli denar.«

Dr. Trilar na drugi strani dodaja: »V Sloveniji, denimo, ne opravljamo monitoringa nad komarji.« Kot vemo, ti brenčači niso nadležni samo na plažah ali poleti na sprehodu po Krakovskem gozdu, ampak prenašajo smrtno nevarne bolezni.

Brez nadzora 15 odstotkov kmetij

Veterinar dr. Zemljič nam je brez zadržkov povedal, da je v Sloveniji ta trenutek že 15 odstotkov kmetij, to je vsaj 10.000, brez vsakršnega nadzora.

»To so kmetije z rejo živali, ki veterinarja praktično ne vidijo in na črno prodajajo doma zaklano živino brez nadzora. Če smo do zdaj še poskušali priti do take kmetije in vsaj enkrat na leto preverili, kaj se dogaja, od danes naprej tega ne bomo več počeli. A najnevarnejši hazard nefinanciranja preventive je v tem, da se bodo zagotovo pojavile nove bolezni, tudi tiste, ki so jih veterinarji v preteklih letih nekako obvladali in spravili pod nadzor.«

Toda vse skupaj vendarle deluje močno zapleteno. Na prvi pogled namreč ni razumljivo, zakaj bi država zaradi dobrih dveh milijonov zniževala že doseženi sistem in zlasti že doseženi standard varne hrane. Človek ne more verjeti, da visoki uradniki ne bi razumeli nevarnosti.

Ključ se morda skriva drugje. Sliši se, da bi radi veliki rejci in predelovalna industrija dosegli, da bi sami poskrbeli za varnost hrane. Dr. Tomi Trilar je za konec jasno povedal, da so celo koncesije veterinarskim ambulantam popolna neumnost: »Varnost kmetij in hrane bi morala neposredno nadzirati posebna državna institucija.«

Kako uspešno je prepuščanje zagotavljanja varnosti zasebnikom, pa govori privatizacija angleških železnic v osemdesetih, ko se je v nekaj letih zgodilo več železniških nesreč kot v vsem povojnem obdobju skupaj.