Kmet raje kosi, kot pa prideluje hrano

LJUBLJANA – Angleški strokovnjaki so v novi študiji zapisali, da Velika Britanija, sicer intenzivna kmetijska država, uvozi več kot polovico hrane in krme. To samo po sebi ni nekaj zelo novega, po besedah dr. Jožeta Verbiča s Kmetijskega inštituta Slovenije so bili Britanci vedno uvozniki hrane: »Ne nazadnje je Nizozemska britanski vrt, medtem ko se je kmetijstvo Danske razvilo zaradi potreb Otoka.«

Ob tem je skrb vzbujajoče spoznanje, da je kar dve tretjini zemlje za britanske potrebe po hrani in krmi na tujem. Največ uvažajo iz Južne Amerike, EU in Jugovzhodne Azije. Strokovnjaki opozarjajo, da je Britanija vse bolj odvisna od uvoza na tujem pridelane hrane in krme, kar znižuje njeno samooskrbo. Britansko združenje kmetov (National Farmers Union) je objavilo, da bodo na Otoku leta 2040 sposobni pridelati hrano in krmo le še za dobro polovico prebivalstva (53 odstotkov). Poudarjajo, da bi teoretično na Otoku lahko pridelali dovolj hrane, a s skrb vzbujajočo uniformirano pridelavo, kar pomeni nič več neskončnih sort jabolk, ampak samo najbolj rodne, itd.

Visoka 
zgodovinska plačila

Tudi Slovenija menda pridela le dobro polovico vseh potreb po hrani in krmi. Številke se od panoge do panoge razlikujejo: zelenjave pridelamo le še 36 odstotkov, svinjine manj kot 30. Na drugi strani imamo presežke pri pridelavi mleka in govejega mesa. Zadnje ugotovitve strokovnjakov so sicer pozitivne, da se je vrednost kmetijske proizvodnje leta 2015 povečala za odstotek; obseg prireje mleka se je denimo povečal za štiri odstotke, na drugi strani je cena mleku padla za 19 odstotkov. Kar za četrtino se je povečala vrednost vinu, zelenjavi pa za 17 odstotkov.

Slovenija seveda ni Velika Britanija, zato so primerjave spolzke, kljub temu pa se zdi, da smo po številkah in perspektivi nekakšna miniaturna zrcalna slika, saj so izvorne težave morda podobne.

Ena večjih zanimivosti je politika plačil kmetom oz. v splošnem kmetijskih subvencij. Kot omenja Verbič, imajo britanski kmetje izjemno visoka zgodovinska plačila: »To so zelo visoke subvencije. Ob predpostavki, da so kmetije velike, lahko družina na 100 hektarjih preživi, tudi če pridela manj od pričakovanega ali možnega. Po drugi strani Britanci prestrežejo vse ladje s hrano in krmo iz Argentine, Brazilije.« Borze krme in hrane so žive, cene primerno nizke, zato kmetov uvoz ne skrbi toliko.

Subvencije za nepridelavo?

V Sloveniji imamo kakih 12.000 proizvodno naravnanih kmetij, kar pomeni, da je proizvodnja preostalih bolj ali manj samooskrbna, deloma temelječa na subvencijah, ki pa pri nas niso tako visoke, od 200 do 300 evrov na hektar.

Pri nas kmet z 10 hektarji in še tako dobrimi subvencijami ne more preživeti, zato običajno kombinira s službo, storitvami... »Zato se je pri nas dobro razvila pridelava mleka in govejega mesa, ki je kmetom brez službe ponudila preživetje,« pove Verbič. 
S preostalimi 60.000 kmetijami se je Slovenija znašla v podobni zanki kot Velika Britanija.

»Če bi slovenskim neproizvodno naravnanim kmetijam odvzeli subvencije, bi te propadle, če bi jih povišali, pa prav tako ne bi nič več pridelali.« Če bodo britanskim kmetom odvzeli subvencije, bodo prav tako opuščali kmetovanje.

Po mnenju Verbiča in drugih strokovnjakov smo prišli do paradoksalnega in skrb vzbujajočega položaja, ko za izplačilo subvencij od kmeta ne moremo zahtevati, naj na hektar pridela vsaj določeno količino zelja, pese, žita...

Subvencije prejmemo že, če smo le posejali njivo ali travnik enkrat pokosili. 
V preteklosti je bilo kar nekaj špekulacij na temo, ko so denimo na Krasu, kjer kmetov tako rekoč ni več, vzeli v zakup več hektarjev nerodovitne šikare, naselili nekaj koz, pobrali plačila, pridelali pa seveda nič. Zdi se, tako Verbič in preostali, da smo pri kmetovanju pozabili na bistveno, na pridelavo hrane namreč.