Kmečke dobrote cenejše 
kot na ljubljanski tržnici

PODSREDA – Minulo nedeljo se je na trgu Podsreda na Kozjanskem končal že 15. praznik kozjanskega jabolka, ki so mu že pred leti nadeli domače ime kozjanska jabka. Tam doli v Obsotelju, kjer na vsakem gričku stoji cerkvica in se od Bizeljskega prek Bistrice ob Sotli, Pilštanja in Olimja gnetejo prafare, iz ust še tako spodobne Kozjanke ne boste slišali knjižne besede jabolko. Zakaj pa bi, kozjanski regijski park je bil v svoji pomanjšani obliki ustanovljen že leta 1981, prav zato, da bi poudarili lokalne lepote in vrednote.

V treh dneh je praznični sejem v Podsredi obiskalo kar 20.000 ljudi, kar je absolutni rekord vseh dosedanjih praznikov jabke. Šankov za okrepčilo je bilo dovolj, pri cerkvi sv. Martina so tudi letos postavili šotor, kjer ste dobili pečenico z zeljem in krompirjem ali pleskavico za šest evrov, za pol piščanca ste dodali evro, pa sta se najedla dva. Kmetje so bučno olje ponujali po 17 evrov za liter. Opazili smo tudi, da se domača, ekološka moka, vino in jabolka letos niso podražili. Praznik so popestrili s tradicionalnimi tekmovanji za najdaljši olup jabolko in že šestič podelili carjeviča, nagrado za najbolj urejen travniški sadovnjak, ki ga je letos prejel Anton Kolar iz Lesičnega.

Jabolka po 1,5 evra, sok po 2

Pa začnimo s ceno bureka v Ljubljani, ki je v zadnjih mesecih padla z 2,5 € na 2 €, ponekod ga dobimo celo za 1,8 €, kar je najnižja cena v zadnjih letih. Primerjava z domačim sirom, jabolčnim štrudljem ali litrom frankinje z ekološke kmetije morda res ni najbolj spodobna, a se nam je ob sprehodu po stojnicah zazdelo, da so se cene kmetijskih pridelkov in izdelkov z lani na letos tudi umirile. Pri ekološkem kmetu Janku Hriberšku iz Globokega smo za kilogram ajdove moke odšteli 4 €, za kilogram koruzne, ržene in ječmenove in fino pšenične 1,5 €, pirina je bila 2,5 € in polnozrnata pšenična 1 €. »Cen v zadnjem času nismo spreminjali, ni čas za to,« nam je povedal Hriberšek.

Na stojnici ekološke kmetije Debelak smo za zaboj – 15 kilogramov ekoloških jabolk starih sort bobovec in carjevič iz visokodebelnega, travniškega sadovnjaka odšteli 15 evrov, medtem ko so kmetje liter pasteriziranega jabolčnega soka ponujali po 2 evra. Za primerjavo navedimo, da je treba za kilogram jabolk na ljubljanski tržnici odšteti od evra do 2,5, seveda iz konvencionalne pridelave.

Angleški kmetijski inštitut je pred leti izračunal, da je ekološko kmetovanje kar nekajkrat dražje od običajnega in v resnici nič bolj prijazno do okolja. Vprašali so se, koliko plačamo denimo za zelenjavo v trgovskem centru, kamor se peljemo z avtomobilom dva kilometra, in koliko na 10 kilometrov oddaljeni kmetiji. Sklenili so, da je ekološka hrana izjemno draga, saj se na kmetijo peljemo daleč, vsak s svojim avtomobilom, zato je tovrstna hrana dosegljiva le recimo 10 odstotkom prebivalstva, ki imajo denar. Za Anglijo, Francijo in Nemčijo to verjetno res velja, medtem ko je zgornja primerjava ekološko pridelanih jabolk s tistimi na tržnici pokazala, da pri slovenskih kmetih pridelki niso nekajkrat dražji od običajnih pri večjih trgovcih. 
Edita Debelak nam je domačo, jabolčni kis ponudila za 2 €, kašasti jabolčni sok s korenčkom pa po 3 € , kar ni nič več od naravnega, industrijsko obdelanega kašastega soka v mestni trgovini.

Res je, v akcijah dobimo marsikaj ceneje, vendar ne smemo pozabiti, da artikel v akciji v resnici morda sploh ni cenejši, in drugič, na psihološki učinek akcij, kar pomeni, da v trgovini nikoli ne kupimo le izdelka v akciji, ampak tudi nepotrebno, saj kupujemo z očmi.

Preživeti 
na 4 hektarjih

Sliši se nemogoče, pa je vendarle res, da se na mali kmetiji da preživeti. Debelakova nam je potrdila, da jabolka, marmelade, sokove in kompote prideluje na dobrih štirih hektarjih zemlje: »Za zdaj gre prodaja dobro, povpraševanje se dviguje,« nam je priznala.

Na stojnici smo srečali tudi domačega vinarja Antona Moškona, ki nam je dal poskusiti mošt chardonnayja. Na stojnici je ponujal še buteljke frankinje in rumenega muškata po 5 €. »Gre?« smo vprašali. »Pa gre!« nam je odvrnil možak in povedal, da ima v vinogradu vsega skupaj 1200 trt, kar pomeni recimo dobrih 3000 litrov vina. Ali se izplača toliko oblikovalske ceremonije okoli tako male količine, steklenice je imel namreč zgledno okrašene? »Se splača, resda imamo malo količino, a skrbimo za visoko dodano vrednost in gre.« Antonu tako nekaj ostane, seveda se od tega ne da preživeti, je pa res, da je precej lažje in manj stresno delati v svojem vinogradu kot hoditi nekam na šiht, kjer ti dajo minimalno plačo in ti s tihim pristankom države ne plačujejo prispevkov za penzijo.