»Gremo hitro na enega, potem pa naprej,« je pogosto slišati navijače, ki radi malce zmočijo grlo ob hitrih analizah videnega med odmori na tekmah njihovih športnih ljubljencev. Glede na bizarni zakon o prepovedi točenja alkoholnih pijač na športnih prireditvah, kar na srečo ne velja za glasbene koncerte in druge množične prireditve zabavnega značaja, so obiskovalci športnih prireditev marsikje prikrajšani za vrček, pardon, plastični kozarec hmeljevega napitka ali kuhanega vina. Ker brez tega ni niti posebne želje po klobasi in kruhu ali podobnem, je gostinska ponudba hitro na psu. Športni kolektivi s tem izgubljajo privržence in denar.
Ko politikanti pri nas izglasujejo zakon, ki ni logičen niti življenjski, ampak še en primer nepoznavanja dejanske problematike in nesposobnosti pri iskanju optimalne rešitve, se ljudstvo znajde po svoje. Tako smo že ničkolikokrat občudovali iznajdljivost prirediteljev športnih dogodkov, kako spretno umestijo gostinsko ponudbo z alkoholnimi pijačami vred tik ob prizorišče tekme. In seveda bi nepovabljenim inšpektorjem hitro pojasnili, kje po zakonu poteka zloglasna meja med športno areno in nedolžnim druženjem ljudi ob dobri kapljici. Ponuditi interpretacijo zakona je namreč svojevrstna umetnost.
Inšpektorji so že krepko zatežili Nogometni zvezi Slovenije, ker so – pazite! – v VIP-prostoru stadiona v Stožicah točili pivo in vino. Drugi navijači reprezentance so se na stadionu ali v bližnji okolici lahko obrisali pod nosom za kozarec piva. Lagodnejše je upoštevanje zakona na hokeju v Tivoliju, kjer pivo točijo tik pred vhodom v dvorano. Na smučarskih spektaklih v Mariboru, Kranjski Gori, Planici in na Pokljuki pri iskanju lukenj v piškavem zakonu prevladuje pragmatizem. Vipovce logično nosijo po rokah v vseh pogledih, žejna raja pa dobi svoje tik ob prizorišču tekem in ni prikrajšana za glavno dogajanje nezdravi razvadi navkljub. V Avstriji in Nemčiji se, denimo, tako bedastih igric ne grejo. Ker poznajo lahko pivo in prijazne rešitve.
