MARIBOR – Čeprav je policijska kartoteka o pogrešanem Mariborčanu Konradu Habjaniču, ki so ga njegovi prijatelji poznali pod imenom Rado, že več kot štiri leta zaprta in se na njej najverjetneje nabira prah, njegovi najbližji primera še niso končali. »Kot sem vam dejal že pred štirimi leti, moj občutek se do danes ni spremenil. Rado je mrtev, vsak dan pa se sprašujem, kaj se mu je zgodilo. Le kje je končal?« nam je uvodoma dejal njegov najboljši prijatelj Srečko Arnuš. Domala nemogoče je, da se Rado v vseh teh letih ne bi oglasil, poiskal prijateljev, s katerimi je pred izginotjem preživel vsako minuto svojega življenja.
Sredi septembra 2008 so se za takrat 49-letnim Radom izgubile vse sledi. Sprva so moškega, ki je imel na Stolnem Vrhu nad Mariborom dom, a je raje živel kot klošar, iskali njegovi prijatelji z avtobusne postaje. Tri mesece pozneje so se v iskalno akcijo vključili tudi policisti in vodniki reševalnih psov, a so našli le nekaj indicev, iz katerih je bilo takrat mogoče sklepati, da je bil Habjanič žrtev nasilja. Sosedje so postali še bolj sumničavi, ko je nekaj tednov pozneje izginil še njegov pes Iks. Štirinožni prijatelj je bil klošarjev zvesti spremljevalec, brez katerega ni naredil niti koraka od hiše. Zgodba je postala še nekoliko skrivnostnejša, ko so Iksa nekaj dni pozneje našli zakopanega v plitvem grobu nedaleč od hiše na Stolnem Vrhu.
Modrice od nasilja
Rado ni imel lahkega življenja. Ko je izgubil službo kot varilec, se je predal alkoholu. Veliko je pil, a nikomur ne bi skrivil niti lasu na glavi. Z očetom in mamo je živel v družinski hiši na Stolnem Vrhu. Pred leti so poslopje povsem uničili ognjeni zublji, očeta in mamo so v pozni jeseni življenja premestili v dom ostarelih, oče je umrl, še preden je Rado izginil, mama kakšno leto pozneje. Konrad je obnovil pogorelo kmečko hišo, in ker je bila zanj prevelika, je del zidanice oddal v najem. Toda pri izbiri ni imel srečne roke. Sosedje so nam povedali, da je večkrat tožil, da ga najemnik pretepa. Trditve je dokazoval z modricami, ki jih je imel po vsem telesu. Z najemnikom so se temeljito pogovorili tudi policisti, a se niso dokopali do uporabnih podatkov.
Izvedeli smo, da so se policisti tudi potem, ko je začetna medijska pozornost nekoliko upadla, ukvarjali s primerom izginulega Konrada Habjaniča. Domačini so nam dejali, da med njimi krožijo prav neverjetne govorice. V obdobju, ko je Rado izginil, kot bi se pogreznil v zemljo, so v Vodolah, dobrih 200 metrov od Habjaničevega doma, gradili avtocesto. Med drugim so morali štiripasovnico, ki vodi mimo Malečnika proti Pesnici in nadaljuje pot proti Šentilju, opremiti v viaduktom. In zgodba, ki kroži med domačini, pravi, da je Habjanič končal zabetoniran v enem izmed teh stebrov. Da bi morilec zabrisal sledi zločina, naj bi Rada vrgel v pripravljeno jamo za betoniranje stebrov, naslednji dan pa naj bi delavci (ne da bi opazili) nanj vsuli beton.
Osumljenca priprli, a izpustili
Hiša, v kateri je živel Konrad Habjanič, je zdaj povsem zapuščena. Njegova sestrična nam je dejala, da hiša ni bila njihova last, ampak je njen lastnik avstrijski veleposestnik Pölzl. »Ta bi jo zdaj rad prodal, toda iz nje so odnesli vse, kar se je pač dalo odnesti, na eni strani so celo odtrgali okno,« je nadaljevala dobra poznavalka razmer. »Da naj bi bil zabetoniran pod avtocesto, se menijo že dlje. Ne vem, kdo je dal to informacijo, a zagotovo ni zrasla na mojem zelniku. Bilo bi pa mogoče. Konrad je bil v zadnjih tednih pred izginotjem tako šibak, da bi bilo dovolj, če bi ga kdo le rahlo potisnil ali udaril in on bi padel.«
Izvedeli smo, da so imeli policisti celo osumljenca. Eden od domačinov, ki se je sicer družil z Radom, naj bi slab mesec preživel za zapahi zaradi izginotja Habjaniča, a ker se ni zlomil in priznal zločina, materialni dokazi pa niso zadostovali, so ga naposled morali izpustiti. Kot so nam dejali domačini, naj bi šlo za starega znanca policije, dodobra pa naj bi poznali tudi njegov motiv, zaradi katerega naj bi položil roko na Konrada in hotel, da bi za večno utihnil.
Povedal bi resnico
Konrad in osumljeni domačin sta se pred leti, oba dobro podkrepljena z maligani, vozila po okoliških gričih. Na križišču sta naletela na gručo ljudi, ki so na bližnjem kmečkem turizmu praznovali družinski praznik. Takrat naj bi se zgodilo – z avtomobilom sta trčila v deklico in jo ranila. Še preden so na kraj nesreče prihiteli policisti, naj bi se Konrad in domačin dogovorila, da bosta zgodbo malce priredila; dogovorila sta se, da bosta dejala, da je za volanom sedel Konrad. »Vsi, ki so bili tam, so videli, da ni vozil Rado,« je povedal eden od okoličanov.
Zgodba o nesreči je romala na sodišče. Rado je prijateljem zaupal, da bo tam povedal resnico, saj noče biti kriv za nekaj, česar ni storil, oče nesrečne deklice naj bi vložil celo zasebno tožbo. Toda še preden je Habjanič prišel na sodišče, da bi razkril resnico, je izginil. Domačini so prepričani, da zaradi omenjene nesreče. Deklica naj bi utrpela hude rane, obenem pa naj bi od voznika po vseh teh letih zahtevala odškodnino. Je bil glavni motiv za Radovo izginotje ta, da je hotel na sodišču povedati po resnici, namreč da ni on sedel za volanom avtomobila, ki je zadel deklico?
Radov obraz je bil v Mariboru in okolici dobro znan. Čeprav je imel streho nad glavo, je imel bolj ali manj življenje, kot ga imajo klošarji; mimoidoče je velikokrat prosil za kakšen evro ali dva. Veliko časa je preživel na svojih stalnih krajih, na mariborski avtobusni postaji ali pred Unionsko dvorano. Imel je veliko prijateljev, najbolj k srcu pa mu je prirasel prav Srečko Arnuš: »Nazadnje sem ga videl na avtobusni postaji v Mariboru. Pot domov me vodi tudi mimo njegove hiše na Stolnem Vrhu, zato sem ga vzel s seboj. Parkiral sem pred njegovo hišo, normalno je izstopil, ne da bi mi rekel kaj posebnega.« Srečko je takrat zadnjič videl prijatelja. Ljudje so Habjaniča v naslednjih dneh sicer še nekajkrat videli, da se je sprehajal po mestu, a bližnjim se ni več oglasil. |
