Klošar Jože je podpisal papirje in postal direktor

KOČEVJE – Sredi avgusta lani, malo po velikem šmarnu, se je kočevskemu posebnežu, 58-letnemu Jožetu Mikljiču, življenje obrnilo na glavo. Pod lasmi mu od takrat neznosno bobni, a ne od spogledovanja s pivskimi steklenicami – opojnosti alkoholnih zvrsti so ga sicer zasvojile že v rosnih letih –, temveč od precej usodnejšega dogodka. »Po temle papirju, ki ga držim v roki, sodeč, sem – si mislite! – direktor podjetja za storitve in proizvodnjo s stoodstotnim lastniškim deležem in osnovnim kapitalom 8525 evrov. Da dol padeš! A sem bil in ostal, no ja, ne bom ravno pritrdil, klošar,« Jože odstira začetek »podjetniške« poti ter z mešanimi občutki pokaže uradni dokument Centra za socialno delo Kočevje s 13. novembra lani. V odločbi je, če povzamemo na kratko zapisano, da njegovi vlogi za denarno pomoč ni bilo ugodeno, saj ima po podatkih Ajpesa registrirano podjetje.

»Ko je uradnica na centru pobrskala po računalniku in mi oznanila to novico, sem stal in zijal kot tele v nova vrata. Hm, boga mi, to ni šala. Ko pa sem odločbo prejel pisno, se mi je orosilo čelo,« Jože še enkrat pred ogledalo postavi avgustovsko gašenje žeje v pritličnem gostišču na Ljubljanski cesti. »Skupina meni neznanih fantov me je z ulice zvabila k šanku. Ta dan, bilo je vroče, sem bil kot razsušen sod in, kaj 'čem skrivati, pil sem kot žolna. Oni pa so se hladili, se mi zdi, le s čajem, kavo, sokovi, vodo. Beseda je dala besedo. Ob slovesu ali malo prej so mi porinili neki papir v podpis. Nimam pojma, kaj sem 'parafiral', le da je nekdo omenil mojo plačo, od 500 evrov na mesec, se spomnim. In še, da se bomo ukvarjali z nepremičninami in nekimi storitvami ter temu podobno. Od takrat se meni nihče od teh ljudi ni javil, jaz pa sem vse to pozabil in po pravici povem, niti sanja se mi, kdo me je tako lahko našajbal,« sklene komaj verjetno pričevanje – kakšna ironija – podjetnik in brezdomec hkrati.

Izgubil socialno pomoč

Seveda ga je kot blisk streznila izguba denarne socialne pomoči v znesku 260 evrov in drugih olajšav s tega naslova. Na centru so mu dejali, da bo ob denar vse dotlej, dokler firma ne bo šla v stečaj. Bridkost direktorskega položaja je Jožeta udarila tudi po – postelji. Preden je prejel odločbo o gašenju državne denarne pomoči, je z dvema sotrpinoma topli dom delil v Turjaški ulici. A ker je ostal brez centa v mošnjičku, ga je lastnik deložiral v kurilnico, v Bračičevo. V njej mu je toplo, sicer spi na kartonskih škatlah, pri prijateljih se umiva, tam včasih tudi kaj poje. »Kruha je dovolj, za pijačo pa je suša. Treba bo delati,« sam sebe spodbuja leta 1958 v Ribnici rojen Jože. Oče je bil doma iz Suhe krajine, mama iz hrvaškega Medžimurja. V letu, ko je umrl maršal Tito, leta 1980, se spominja, se je preselili v Mahovnik pri Kočevju, brat je šel malo dlje, proti Kolpi. Ima še dve sestri. Z delovno dobo se ne more pohvaliti, v knjižico ima vpisanih le devet mesecev in 18 dni, vse preostalo je zaslužil zgolj za ljubi kruhek in za grlo splahniti.

Služil mnogim za cigarete, hrano in pijačo

»Prijatelj moj,« pokaže dlani, »poglej te roke.« Z njimi je vihtel krampe, lopate, sekire, motike, vozil samokolnice, dvigoval debla, čistil hleve, kopal jaške, premikal kamnite plošče. In služil mnogim gospodarjem za cigarete, hrano in veliko pijače. Denarja je bilo bore malo. Vedeli so (in izkoriščali) pač njegove navade. Še danes rad pomaga, če ga pokličejo. Samo, da je zunaj, v gibanju, na zraku, med ljudmi. »Pravijo mi: 'Jože, ti si deloholik, bil bi čisto v redu, če ti ne bi vselej tako omamno dišalo po kapljici.' Jaz pa: 'Žeja, žeja me ubija!' No, ko delam, se, če se le da, borim proti steklenici in kozarcu, ko je šihta konec, pa me zanese. Tudi zato, ker je zdravje krepko,« se pohvali.

Mrzlega januarja 2010 je Jože ušel matildi, saj je imel srečo, da ga niso pogoltnili ognjeni zublji, zadušil dim. Okoli poltretje je zagorela streha starejše pritlične hiše v Mahovniku. V njej je živel sam. V boj z rdečim petelinom se je podalo dvajset mož iz PGD Kočevje in Mahovnik, ki so požar v slabi uri pogasili. Lažje poškodovanega so odpeljali na urgenco Zdravstvenega doma Kočevje. Pod novo streho je odšel na Ranč, kmetijo v okolici Kočevja. Gospodarju je poldrugo leto pomagal pri delu v hlevu. Od tam pa na nov naslov – za dve leti med štiri brezdomce v kočevsko zavetišče, ki ga, kot pravi, ni mogel prenašati ali pa je bil v njem napoti drugim. Odšel je ali so ga odslovili. Kakor koli že, po tem se je z občinsko subvencijo prikopal do strehe nad glavo na novem naslovu, a je ta zaradi direktorske funkcije začela pred zimo zamakati.

Križem in težavam, ki so mu bili položeni v zibko, Jože zdaj dodaja še enega. Dvanajst let je bil med izbrisanimi. »Ob rojstvu sta oče in mama, ne da bi jaz vedel, meni in sestri pripisala hrvaško narodnost, bratu in sestri pa slovensko. In to je bilo kot za mnoge druge usodno. Nisem imel nobenega dokumenta. Bil sem le Jože posebnež in nihče več. Lahko bi me policisti brcnili v rit, napodili do Kolpe, čez mejo, z vselej na svidenje in pojdi v lijepo njihovo. Sestra je začela boj za pravico,« ji je hvaležen brat. Z naslova skupne odškodnine, 7650 evrov, je izbrisanemu Jožetu pred kratkim na bančni račun legel prvi izmed petih letnih obrokov v znesku 1520 evrov. A se je ob vpogledu v nakazilo obrisal pod nosom. »Vse mi bodo zasegli, so mi dejali. Oglobil me je sodnik za prekrške, saj sem se napil in obležal v hotelu vedro nebo. Kratke spance, menda jih je bilo več, na ulici so prijavili možje postave. Vsak me je stal po 104 evre. Kaj čem, 'če v Kočevju ni hotela,« ob trpki resnici Jože le zbija šale. In pristavi: »Zatorej pazite, kje spite. Za približno drugo polovico prvega obroka so ga namočili »prijatelji«. Kupil je namreč prestižni mobilni telefon za 700 evrov, oni pa so ga prelisičili in mu zanj odšteli le 50 evrov. »Ah, ta denar. Kot kaže, sem v minusu še za 270 evrov; verjetno ga bo ob novem nakazilu spet postrgala sodnija. Sicer pa, samo da se otresem te direktorske funkcije. In bo, kar bo!«