V kako nehvaležen položaj je padlo slovensko alpsko smučanje, izvzemši zasebno ekipo Tine Maze, pove tudi zadnja klofuta najmočnejšega športnega birokrata v državi Draga Balenta. Z njo je lahkotno odvzel službo trenerju Mitji Kuncu, osmoljencu iz nedavne afere frekvenca, in s tem vodilnim v Smučarski zvezi Slovenije požugal kot porednim otročičkom, ki so se malce zaigrali, pa potrebujejo nekoga, da jih spet spravi v red. Ali se je to zgodilo zaradi domnevnega doslednega spoštovanja pravil igre glede zaposlovanja trenerskih kadrov ali športno-političnih interesov ali zgolj zaradi kazanja mišic na relaciji ministrstvo za šport – SZS, v tem zapisu ni najbolj pomembno.
Sodeč po mizernih rezultatih slovenskih alpincev v zadnjih sezonah, predvsem v slalomu in veleslalomu, nekdaj paradnih disciplinah naše smučarije, in odnosu okolja do njih so dokončno pristali na dnu. K temu ne prispevajo zgolj nekonkurenčni nastopi smučarjev v omenjenih disciplinah, ki jim ne pomagajo niti prebliski Andreja Šporna in kolegov iz hitrih disciplin, ampak predvsem amaterski pristop k vrhunskemu tekmovalnemu športu, ki že dolgo ni več učinkovit s svojim delovanjem po vzorcu socialističnega samoupravljanja oziroma dinozavrskimi alpskimi odbori in zbori. Če bi že šlo, bi morda ustanovili še kakšno medresorno komisijo, alpski nadodbor in zbor za podalpske aktivnosti.
Amatersko delovanje v organizaciji, ki naj bi med drugim ves čas skrbela za nacionalno športno evforijo in letno obračala na milijone evrov skupaj z Zlato lisico, Vitrancem in Planico, spada na smetišče zgodovine. Verjamem, da grejo predsedniku SZS Primožu Ulagi lasje pokonci, če mu že ne pospešeno sivijo, ko vsakič znova spoznava, kako zvezane roke ima pri korenitih posegih v okostenelo delovanje smučarske družine. V zgodovinski sezoni 2012/13, ko je slovenskemu alpskemu smučanju Tina Maze v lastni režiji prinesla prvi veliki kristalni globus, se največje klofute smučarskim amaterjem kar vrstijo: tekmovalne, poslovne, verbalne, birokratske ...
