LJUBLJANA – Na spletni strani Sindikata za vzgojo, izobraževanje, znanost in kulturo Slovenije (Sviz) so objavili pismo učiteljice, ki je zgrožena nad dejanjem ministrstev. Namesto da bi lačne otroke ob dnevu slovenskega tradicionalnega zajtrka nahranili, so na šole razposlali brošure in magnetke. Brezplačnega tradicionalnega zajtrka ni bilo.
Pismo objavljamo v celoti.
Sem učiteljica v OŠ in včeraj so me na mizi pričakale brošure, ki naj bi jih jutri, 16. novembra 2012, na dan slovenske hrane razdelila otrokom v razredu. Brošure so v povezavi s projektom Tradicionalni slovenski zajtrk (brošura Dan slovenske hrane, brošura Čebelica – moja prijateljica in priložnostni magnetek), ki ga pripravlja Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je skupaj s partnerji (Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport – MIZKŠ, Ministrstvo za zdravje – MZ, Čebelarska zveza Slovenije – ČZS, Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije – KGZS, Gospodarska zbornica Slovenije – Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij – ZKŽP, Inštitut RS za varovanje zdravja – IVZ, Zavod RS za šolstvo – ZRSŠ). Te tri brošure bo dobil vsak slovenski osnovnošolec in otrok, ki je vključen v vrtec, za srednje šole nimam podatka. Včasih smo v okviru tega projekta otrokom tudi razdelili zajtrk, ki je bil financiran s strani institucij, ki ta projekt promovirajo. Zajtrk ni dodatno obremenjeval družinskega proračuna, saj so ga otroci dobili zastonj. Letos delimo samo brošure. Šola pa lahko na lastna pleča prevzame financiranje zajtrka ali pa ga zaračuna staršem s položnico za prehrano. Ker vemo, kako je s financami v javnem šolstvu, bo večina šol letos delila SAMO BROŠURE, ki jih želodci slovenskih otrok zaenkrat še niso sposobni prebaviti. Ogorčena sem nad vsem medijskim poudarjanjem projekta, ki v svoji osnovi negira tisto, kar predstavlja – kako pomembna je prava prehrana, kako pomemben je zajtrk in kako pomembno je jesti lokalno pridelano hrano. Naj na tem mestu ne bom narobe razumljena – ŠE KAKO SE ZAVEDAM OZAVEŠČANJA JAVNOSTI IN GA PODPIRAM (zaradi tega tudi pišem to pismo). Sama sem mnenja, da je vsak slovenski učitelj in vzgojitelj sposoben svojim učencem predstaviti pomen zdrave prehrane, tradicionalne slovenske hrane in pomen zajtrka brez brošure. Če ministrstva in druge institucije menijo, da tega nismo sposobni, bi nam lahko gradivo posredovali v elektronski obliki (npr. pdf-datoteka ali ppt-prezentacija), ki bi jo učitelji v razredu in vrtcih predstavili učencem. Kot davkoplačevalko pa me zanima, kolikšna sredstva so se porabila za ozaveščanje javnosti z brošurami in za medijsko podporo tega projekta. Za tradicionalni zajtrk je namreč zmanjkalo denarja. Samo brošura Čebelica – moja prijateljica je bila natisnjena v nakladi 300.000 izvodov v tiskarni Littera Picta in financirana s sredstvi iz proračuna RS v okviru Javne svetovalne službe v čebelarstvu (op. p. prepisano z brošure). Zanima me, koliko otrok bi nahranila vsota, ki je bila porabljena za promocijo. Kot učiteljica se namreč dnevno srečujem z neplačanimi položnicami za šolsko prehrano, ker starši v tej, tako socialno skrbni državi tega preprosto ne zmorejo. In ne samo to, spoštovani bralci, srečujem se tudi z lačnimi otroki, ki v podaljšanem bivanju in varstvu vozačev včasih tako s slastjo jedo tisto, kar smo jim prihranili od malice, da imam občutek, da jedo za popoldansko zalogo. Na začetku svoje učiteljske poti sem jih učila, da lačni otroci živijo v Afriki, danes pa sedijo v klopi zraven njih. Mi pa jim delimo brošure in magnetke. Ne vem, kako prepričljiva bom jutri v razredu, ko jim bom delila brošure in jih poskušala prepričati, naj jedo zdravo in kupujejo lokalno. Ne vem, kolikim se bodo cedile sline ob mojem pripovedovanju, kako mora izgledati tradicionalen zajtrk – na sliki. Jaz bi raje, da bi ga občutili v želodcih. Vsekakor me bo sram in ne vem, ali bom lahko tiho. V BISTVU NE BOM VEČ! Učiteljica (vir: SVIZ) |
Iz ministrstva za kmetijstvo so sporočili, da »letos živil za pripravo zajtrka dobavitelji (živilska podjetja, kmetije) tako kot lani niso mogli zagotoviti z donacijo, ker se zaradi pozebe, toče in predvsem suše, soočajo z močno zmanjšanim pridelkom medu, sadja, krme in žit, prav tako pa na živilska podjetja in kmetije zelo vpliva tudi gospodarska kriza«.
Ministrstvo za kmetijstvo in okolje RS
Tiskana kampanja za lačne otroke
»Za učinkovito osveščanje (širše javnosti, staršev in otrok) pa je bilo poleg drugih aktivnosti potrebna tudi izdelava plakatov, ki so bili izobešeni po institucijah, šolah in vrtcih, zloženko, ki je bila namenjena staršem in drugi javnosti ter magnetke za otroke. Stroški za plakate, zloženke in magnetke bodo predvidoma znašali 15 tisoč evrov. Za izvedbo dogodka v avli Ministrstva za kmetijstvo in okolje ni bilo nobenih stroškov. V kampanji je bilo načrtovano tudi oglaševanje v medijih (časopisi in radio), za kar bodo stroški predvidoma v znesku 15 tisoč evrov,« so pojasnili. Dodajajo, da ministrstvo že sedaj izvaja določen ukrepe po šolah in tako pomaga do hrane otrokom: gre za projekta šolsko sadje in šolsko mleko. »Zato pri projektu TSZ ne moremo primerjati aktivnosti, kot je obveščanje javnosti o pomenu hrane – kar je namen projekta, s tem, da se otrokom za enakovreden znesek nakupi živila. Ukrepi države v tem primeru TSZ so usmerjeni dolgoročno na izboljšanje situacije v podjetjih in kmetijah, ne samo na enkratni obrok zajtrka otrok v letu. Zagotovo pa je v interesu vseh, da bi imeli otroci zagotovljen zdrav obrok,« odgovarjajo na vprašanje, zakaj niso raje kupili hrane za otroke.
