Pravzaprav je neverjetno: po četrt stoletja legalnega potrjevanja slovenske samostojnosti in iskanja identitete bo sredi glavnega mesta nam in tujcem na voljo naš in – če bo komisija Evropske unije tako odločila v sporu s Hrvati – samo naš fast food. Japoncu ali Američanu bo končno tudi v želodcu jasno, da ni v Turčiji, Bosni ali ZDA, ampak na Kranjskem. Hot dogom, burekom, burgerjem, girosom, kebabom, čevapčičem in drugim kulinaričnim sprinterjem se bo namreč ta teden pridružila kranjska klobasa.
Če pomislimo, kako dolgo je bila Ljubljana le največja slovenska vas, katere glavna poletna prireditev je bila kmečka ohcet s konjskimi vpregami, marelami in avbami, človek res težko verjame, da se bo šele zdaj zdaj odprla prva specializirana okrepčevalnica s kranjsko, zenfom in žemljico.
Pa tako priročna je, ne le okusna. Kranjska. To dobro vedo denimo v Münchnu in Gradcu, kjer na hauptplacih kar mrgoli stojnic s takimi in drugačnimi zašpiljenimi dobrotami.
Pri Nemcih ali Avstrijcih klobasa pač nikoli ni imela manjvrednostnega kompleksa, češ to je pa kmečko. Ali češko. Nasprotno: kolikor mi je med prigrizki v stoje uspelo opazovati naokoli, po klobasah vseh vrst segajo ljudje vseh ras, domačini, prišleki in turisti, fini direktorji in tlačani. In jih pridno zalivajo s pivom. Saj prodajajo hitro hrano z vsega sveta, ampak gužvali smo se pa v glavnem pri štantih z bratvursti.
Ob novi pridobitvi v Stari Ljubljani pa je žalostno to, da se vsem promocijam in jadikovanjem navkljub kranjska klobasa v srcu naše prestolnice še ne bi zgodila, če se ne bi iztekel čas – ljubljanskemu urarju. Ko je Stanč spoznal, da je na smrt obsojena obrt, s katero so se preživljali rodovi njegove družine, sam pa skoraj 30 let, od 1984., si je vzel 30 sekund za razmislek in odgovor. In ga je našel. Poslej bo kuhal klobase. Za tam in za dam. Za turiste in seveda za domorodce. Če se bomo le otresli zasvojenosti z zgoraj naštetimi invazivnimi kulinaričnimi vrstami.
