Cerarjevi svetovalci so pravilno ugotovili, da vlada potrebuje vsaj nekaj velikih projektov, s katerimi bi se lahko pohvalila na volitvah čez leto dni, kot so na primer drugi tir, investicija Magne Steyr in zdravstvena reforma. Težava za Cerarja in še bolj za nas davkoplačevalce pa je, da so se vseh ključnih projektov lotili napačno. Primer Magne je predvsem velik paradoks. Najprej so poslanci pravico do vode z velikim pompom zapisali v ustavo, nato pa je vlada s posebnim zakonom razlastila lastnike kmetijskih zemljišč in posegla na vodovarstveno območje, da je omogočila gradnjo velike lakirnice. Tujemu investitorju smo za ekološko sporno naložbo podarili 100 hektarjev najboljše zemlje in mu zagotovili še milijonske subvencije. Takšne sanje so očitno dovoljene tujcem, za katere se po potrebi sprejme tudi poseben zakon. Za domače investitorje, pa naj gre za velika podjetja, obrtnike ali navadne državljane, pa veljajo toga birokratska pravila, ki jim vsako naložbo spremenijo v nočno moro. Ne verjamem, da bodo državljani takšen ustavno sporen à la carte pristop k reševanju investicijskih problemov političnih izbrancev nagradili.
Podobno se je vlada zapletla z drugim tirom. Pri tem projektu je trenutno veliko več odprtih vprašanj kot odgovorov, zato je težko razumeti, čemu vlada rine z glavo skozi zid in niti ne poskuša smiselno upoštevati mnenja stroke in različnih civilnih iniciativ. Problem zdravstvene reforme pa je, da v njeno pripravo niso vključili zdravniških združenj, ki navsezadnje o problematiki zdravstva vedo največ. Pravzaprav si zdravstvena reforma tega imena sploh ne zasluži, saj gre dejansko le za spremembo financiranja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki predstavlja samo okrog 15 odstotkov finančnih virov.
Cerar gotovo potrebuje nekaj velikih uspešno zaključenih projektov tako kot Sahara vodo, če ne želi pogoreti na prihodnjih volitvah. Zdi pa se, da se mu pri vseh treh močno zapleta. Paradni projekti vlade tako vse bolj postajajo paradni neuspehi oziroma avtogoli.
