LJUBLJANA – Če si pameten, torej molčiš. Sprejmeš borbo z nevidnim nasprotnikom. Moraš ga premagati, prevarati, mu podtakniti in mu nabrenkati vse mogoče traparije. Ne smeš biti ti; moraš biti nekdo drug; živeti moraš posebno življenje za svojega skrivnega prijatelja in sostanovalca,« je 27. januarja 1973 v svoj dnevnik napisal Stane Kavčič in dodal: »Sčasoma si izdelaš svoj stil, svoje izrazoslovje, intonacijo, pantonimo ... rečeš besedo ali stavek, hkrati dvigneš roko, brcneš žogo, napraviš grimaso, prižgeš televizijo, naviješ gramofon, nekaj napišeš ali narišeš v notes, in če vse to postoriš, tvoj partner in sogovornik razume, da je zunaj lepo vreme in da ga vabiš na sprehod.«
Eden naših najsposobnejših politikov 20. stoletja je bil na začetku sedemdesetih žrtev obračuna znotraj partije, v kateri je naslednjih petnajst let prevladala trda, ortodoksna linija. Zato so Kavčiča kot potencialnega sovražnika države vse do smrti nadzorovali; v njegovem stanovanju so našli več prisluškovalnih naprav. Nikoli ni bilo uradno pojasnjeno, kdo je vseskozi spremljal njegovo zasebno življenje, vendar je bila to skoraj zagotovo Služba državne varnosti (SDV), ki je z dvema predhodnicama preživela skoraj petdeset let in bila dokončno ukinjena šele 9. maja 1991.
Krvava hči revolucije
Zgodba o SDV se začne sredi vojne vihre, maja 1942. Vodstvo slovenske partije je Zdenki Armić, ženi Borisa Kidriča, zaupalo ustanovitev varnostno-obveščevalne službe VOS. Ena od glavnih nalog, ki jo je izvajalo približno 50 izurjenih posameznikov, je bila likvidacija sovražnikov v času italijanske okupacije in naraščajočega državljanskega konflikta. Bolj kot okupatorje so pobijali domačine, ki jih je partija po prostem preudarku razglasila za sovražnike, zato je VOS postala strah in trepet tudi znotraj partizanskih vrst, kajti po vzoru stalinistične NKVD je imela skoraj neomejena pooblastila. Transformacija krvavega VOS se je začela maja 1944, ko je Josip Broz ukazal ustanovitev prve centralizirane jugoslovanske tajne službe, Organizacije za zaščito naroda (Ozna). Njen šef je postal Aleksandar Ranković, ki sta mu svetovala tudi sovjetska obveščevalca, pozneje istega leta pa je nastala še ena, Titu neposredno podrejena vojaška tajna služba Knoj.
Ob koncu vojne sta Ozna in Knoj aktivno sodelovala pri množičnih pomorih vojnih ujetnikov in civilistov. Vpletena sta bila v različne oblike preganjanja in nasilja nad prebivalstvom, njuno početje je bilo pogosto zločinsko. Marca 1946 se je Ozna reorganizirala na civilni in vojaški del; civilni del je prevzela Uprava državne varnosti, UDV oziroma zloglasna Udba, ki je delovala vse do Brionskega plenuma leta 1966, ko so jo preimenovali v Službo državne varnosti oziroma SDV.
Vojna v tujini
V šestdesetih letih se je SDV vedno bolj ukvarjala s sovražniki, ki naj bi ogrožali Jugoslavijo. Četudi je šlo za precej propagande, je bila SFRJ v resnici tarča ekstremističnih ustaških skupin v zahodni Evropi in Ameriki. Toda poleg obveščevalnih nalog, ki jih je opravljala enako profesionalno kot sorodne tuje službe (Mosad, MI6, CIA, KGB ipd.), je SDV nadzorovala tudi jugoslovanske državljane, ki jih je oblast sumila disidentstva. Vrhovno sodišče je v odločbi 187/98 iz leta 2002 zapisalo, da je ta služba tudi sama »organizirala razne kriminalne aktivnosti, jih načrtno izzivala pa tudi konstruirala obstoj kaznivih dejanj in odgovornost zanje. V ta namen je tudi falsificirala, fabricirala ali podtikala obremenilne dokaze. Žrtve takšne aktivnosti, praviloma politični nasprotniki ali drugače misleči, v obdobju takratnega režima praviloma niso imele možnosti razkritja konstruktov Udbe in rehabilitacije.«
Nedvomno je politična zloraba za notranje delovanje največji madež Udbe, ki je vedno več svojih aktivnosti izvajala v tujini. Še posebno v začetku sedemdesetih, ko je ustaška emigracija napovedala vojno titoistični Jugoslaviji, najpogostejše tarče pa so bili diplomati in uradni predstavniki SFRJ v zahodni Evropi, Avstraliji, Kanadi in Združenih državah.
Danes se pozablja, da je zaradi ustaškega terorizma umrlo vsaj deset Slovencev. Jugoslovanske ambasade so dobivale pisemske bombe, zažgali so rezidenco veleposlaništva v Bruslju, pretepli generalnega konzula v New Yorku, hudo ranili vicekonzula v Nemčiji in vdrli celo v misijo pri OZN. V Münchnu je pod jugoslovanskim avtobusom eksplodirala bomba, v Melbournu jo je razneslo pred jugoslovanskim predstavništvom, v Kanadi so štirje hrvaški emigranti pripravljali bombni napad na ambasado SFRJ, a jih je policija pravočasno aretirala ...
Krvavo leto
Januarja 1972 pa se je zgodilo najhujše. Pri kraju Srbská Kamenice v današnji Češki republiki je zaradi podtaknjene bombe strmoglavilo Jatovo letalo DC-9, polet 367. Umrlo je 27 potnikov od 28. Čudežno je preživela le stevardesa Vesna Vulović. Letalo, iz Stockholma namenjeno v Beograd, je pilotiral Slovenec Ludvik Razdrih, in tudi med potniki so bili Slovenci.
Skupina Hrvaško revolucionarno bratstvo je junija istega leta v SFRJ infiltrirala 19 svojih »komandosov«, ki naj bi zanetili upor in obnovili NDH. Dobro izurjeni in oboroženi so se brez težav pri Dravogradu prebili v Slovenijo in z ugrabljenim tovornjakom Pivovarne Union prišli do pogorja Raduša v osrednji Bosni, kjer so se zapletli v spopad s policijo in vojsko. V obsežni, dolgotrajni operaciji so jih 15 likvidirali, tri pa so ujeli in obsodili na smrt. Čez nekaj tednov so v Salzburgu pripadniki slovenske SDV ugrabili hrvaškega študenta teologije Stjepana Crnogorca in ga prepeljali v Slovenijo. Tri leta pozneje je v Celovcu pod streli padel še en Hrvat, in sicer trgovec Nikica Martinović. Plačani morilec je deloval po naročilu SDV, ki je sistematično likvidirala vse, ki so bili ali bi lahko bili povezani s sabotažo Jatovega letala in operacijo Raduša.
Ustaška emigracija je v petinštiridesetih letih izvedla vsaj 500 terorističnih dejanj proti SFRJ. V njih je izgubilo življenje okoli 130 ljudi, večinoma civilistov. Ubitih je bilo tudi šest diplomatov, med njimi veleposlanik na Švedskem. Vse to je sprožilo silovito maščevanje, za katero je bila logistično odgovorna prav SDV, ki je v obdobju 1946–1990 v tujini likvidirala približno enako število »sovražnikov države«, med katerimi je večina v resnici pripadala ekstremistični hrvaški emigraciji. Prva žrtev je bil emigrant Ivo Protulipac, ki ga je leta 1946 morilec Udbe ustrelil v glavo sredi Trsta. Poslednje truplo je bil Enver Hadri, kosovski aktivist, ki so ga konec februarja 1990 v Bruslju ubili trije srbski agenti državne varnosti.
Neškodljiva emigracija
Hrvaška in srbska SDV sta imeli polne roke dela s svojimi emigranti, večinoma nevarnimi skrajneži. Slovenci so bili blagi in nenasilni, zato se je slovenska SDV osredotočala večinoma na »dostavo« hrvaških emigrantov iz Nemčije in Avstrije ter spremljanje slovenskih zamejcev v Italiji in na avstrijskem Koroškem. Po letu 1972 in v času najhujših napetosti z dvojezičnimi tablami je SDV aktivno sodelovala pri terorističnih akcijah, v katerih so uničevali daljnovode, železniško infrastrukturo, spomenike in na koncu, leta 1979, celo mestni muzej v Velikovcu, kar velja za enega največjih spodrsljajev sicer brezhibne SDV, ki je imela na piki tudi celovško Mohorjevo založbo, saj je izdajala knjige, ki so bile v Sloveniji na indeksu prepovedanih del.
V nasprotju s hrvaško emigracijo, ki je bila s SFRJ v odkriti vojni, so zamejski Slovenci v glavnem pisali ali izdajali knjige o povojnih pobojih, s čimer so spravljali ob živce Vido Tomšič v Ljubljani. Leta 1974, leto zatem, ko je vodenje slovenske SDV prevzel Janez Zemljarič, je bila sprožena operacija Lučka. Tajni agent z vzdevkom Klaus, eden izmed 35 sodelavcev SDV, ki so sredi osemdesetih delovali na Koroškem, se je vtihotapil v Mohorjevo založbo.
Specialiteta slovenske SDV je bilo tudi industrijsko vohunjenje na Zahodu. Obvladovali so tudi 37 odstotkov proizvodne vrednosti tanka M84 (operacija Kapela), v sklopu teh aktivnosti so odprli ducat slamnatih podjetij v Veliki Britaniji, Združenih državah in Švici. Proizvodnja orožja in promet z njim, kar je SDV obvladala, sta na pomoč prišla leta 1991, ko je služba sodelovala pri nakupu in logistiki orožja za osamosvojitev, ki bi bila, so nas diskretno opozorili sogovorniki, brez te službe tako rekoč nemogoča. Celotna struktura slovenske Službe državne varnosti je bila lojalna novi slovenski državi, med njenimi pripadniki ni bilo niti enega izdajstva. Nekateri sodelavci SDV so dobili ukaz, da ostanejo v zveznih organih, tudi Generalštabu Jugoslovanske armade, in pridobivajo informacije za Slovenijo.
Na zvezni ravni je imela SDV le analitični oddelek, ki je obdeloval pridobljene podatke republiških služb, ki so imele v svojih rokah kompletno operativo in med katerimi je bilo delovanje v tujini dosledno teritorialno razdeljeno. Slovenska SDV je »pokrivala« zahodne države, predvsem Nemčijo, Avstrijo in Švico. Hrvati so bili odgovorni za Madžarsko in Italijo, Srbi za Vzhod. SDV je delovala v sklopu takratnega sekretariata za notranje zadeve, njen šef pa je bil hkrati tudi podsekretar, danes bi mu rekli namestnik notranjega ministra.
V konkretnem primeru je na operativni ravni sodelovanje med republiškimi službami potekalo tako, da so denimo Hrvati, ki so razpisali tiralico za domnevnim pripadnikom ustaške emigracije v Avstriji ali Nemčiji – torej v državah, ki sta bili pod operativno pristojnostjo slovenske SDV –, v Ljubljano poslali zahtevek. Običajno se je opiral na administrativni akt ali sodno odločbo, ki je zahtevala aretacijo in privedbo pripadnika tako imenovane sovražne emigracije. Po prejetju zahtevka je slovenska služba v Avstrijo ali Nemčijo poslala svoje agente, ki so delovali tajno in žrtev ugrabili, jo pripeljali v Slovenijo in potem izročili sosednji službi, ki je osebo prevzela in odpeljala na Hrvaško. Po zatrjevanju vira, ki je kot nekdanji visoki pripadnik SDV želel ostati anonimen, Slovenci načeloma niso izvajali likvidacij, v kateri bi bili žrtve Hrvati ali Srbi. Veljalo je nenapisano pravilo, da je vsaka republiška SDV odgovorna za svoje sonarodnjake. Tako je bilo tudi v primeru Crnogorac, je zatrdil in dodal, da ustaška emigracija pač ni bila slovenski problem.
Granata v greznici
Ali je bila torej SDV legalna ali zločinska organizacija? Dilemo naj bi razrešilo vrhovno sodišče, ki je 23. maja 2002 zapisalo, da je ta služba »sistemsko in s politično-ideološkimi cilji kršila človekove pravice in svoboščine«. Ni pa zapisalo, da bi bila zločinska organizacija, in v tem bi utegnil biti temelj nesporazuma, ki je januarja 2010 prepričal skupino opozicijskih poslancev, da zoper predsednika Danila Türka vložijo ustavno obtožbo (impeachment), ker je nekdanjemu šefu SDV Tomažu Ertlu podelil visoko državno odlikovanje.
Pogosto sporno in nezakonito delovanje je (bilo) značilno tudi za druge tajne službe, med katerimi je slovenska SDV nekoč uživala precej strahospoštovanja. Ko je šlo za njene aktivnosti v tujini – glede notranjepolitičnih je dovolj korektno oceno zapisalo že vrhovno sodišče v citirani odločbi –, bi lahko službi državne varnosti očitali kvečjemu kompromitacijo lastnih državljanov, ki so se znašli v njenih zbirkah podatkov in pozneje v arhivu. Ena od takšnih je zgodba Lingvista.
Živčna politična razprava o arhivih nekdanje SDV nas spomni na poljsko zgodbo, ki jo je opisal Adam Michnik v eseju Iskanje izgubljenega smisla – da bodo namreč arhivi Službe državne varnosti po vseh teh letih »zaživeli svoje lastno življenje« in lepe čase lepih ljudi spremenili v »blato ovadb«. Na Poljskem je pred desetletjem spletka neke politične stranke sprožila objavo arhiva dolgega seznama funkcionarjev, agentov in sodelavcev Służbe Bezpieczeństwa, poljske različice SDV. Na njem so bili tudi državljani, ki jih je SB zgolj poskušala pridobiti. Toda imena so bila pomešana in med domnevnimi sodelavci so se znašli številni ugledni Poljaki, celo Lech Wałęsa, junak Solidarnosti in prvi demokratično izvoljeni predsednik Poljske republike. Michnik je zaslutil, kam peljejo manipulacije z arhivi. Slikovita primerjava, ki ustreza tudi politični histeriji z arhivi nekdanje Službe državne varnosti na Slovenskem, namreč sporoča, da so arhivi kot granata, vržena v greznico: nekatere bo ubila, druge pohabila, vse pa zasmradila.
Članek je objavljen v prilogi Slovenskih novic Plus 50.
