PORTOROŽ – Minister za pravosodje Goran Klemenčič je v slavnostnem nagovoru na dnevnih slovenskih pravnikov poudaril, da je pravna stroka med soodgovornimi za trenutne razmere v Sloveniji. Minister Klemenčič je v svojem nastopu zatrdil, da je pravna stroka eden najmanj reflektiranih poklicev pri nas, s tem pa so pravniki poleg politike in ekonomistov med najbolj soodgovornimi za stanje, ki ga imamo in ki ni dobro.
»Danes več kot govorimo o pravni državi, manj jo mislimo in udejanjamo. Pojem pravne države pa se je povprečnemu državljanu priskutil,« je dejal minister. Tudi splošno zaupanje v institucije pravne države je kot posledica medijske in politične konstrukcije realnosti majhno. Sodišča se enkrat iz istih ust pohvali, spet drugič pa popljuva.
O bolezni in pometanju pred lastnim pragom
Tega stanja po Klemenčičevih besedah ni povzročila zgolj družbeno-ekonomska kriza ali posamezni sodni primeri, katerih akterji so vidni politiki, ampak se je kriza refleksije pravniškega poklica začela že prej. »Slovensko pravno okolje je v zadnjih 20 letih trpelo za podobnimi boleznimi, kot to velja za druge družbene podsisteme: lažna cehovska solidarnost, samozadostnost, ki je včasih mejila že na aroganco, pomanjkanje samorefleksije in prevzemanja odgovornosti, zaprt in zožen prostor kritične diskusije,« je naštel.
Krivca pa po njegovem ne gre iskati zgolj zunaj sistema. »Če lahko primer enega samega politika tako močno zamaje institucije pravne države, to po mojem prepričanju ne kaže prvenstveno na moč politika in takega posameznika, ampak na šibkost sistema, šibkost pravne države in šibkost ter odsotnost kakršne koli ustaljene pravosodne politike,« je poudaril Klemenčič. Po njegovem pravosodni politiki v temelju manjka jasna in notranja vizija razvoja. Pravniki imajo danes priložnost to stanje spremeniti, ampak bodo morali najprej pomesti pred svojim pragom, je dodal minister.
Pavliha: Strankokracija žre lastne otroke
Marko Pavliha pa je spregovoril o (a)moralnosti pravnikov v politiki. Kot je pojasnil, javno mnenje ni naklonjeno pravnikom, ob tem pa ugotovil, da je relativno malo pravnikov neposredno udeleženih v politiki. Tako sta bila od 12 dosedanjih predsednikov državnega zbora samo dva pravnika, od desetih predsednikov vlade pa le eden.
»To naše odgovornosti ne zmanjšuje,« pravi Pavliha, za katerega so najbolj problematični t. i. obračalci po vetru, ki pišejo pravna mnenja samo za denar. Pravniški stroki pa škodijo tudi pasivni tolerantneži, ki so v času moralne krize tiho. V zadnjih letih se srečujemo z občimi simptomi nemoralnosti v pravu, od zlorab do pljuvanja po sodstvu in politikanstva pri kadrovanju. Med vzroki za to stanje navaja predvsem strankokracijo, ki »žre lastne otroke«, ter razloge psihološke narave.
Rešitev Pavliha vidi v »holistični pedagogiki«. Sicer pa je bistvo morale po njegovem v Ulpijanovi definiciji: pošteno živeti, nikomur škodovati in vsakomur priznati tisto, kar mu pripada.
Sam meni, da se moramo v politiku izogibati moraliziranju, se je pa treba zavedati, »da tudi besede lahko premikajo gore«. Veliko se je do zdaj na to temo govorilo, zdaj pa potrebujemo »dokaz, da te besede res izvirajo iz iskrenih misli«, ter končno tudi dejanja. Kot skrb vzbujajoče je ob tem navedel, da državni zbor do danes ni zmogel sprejeti etičnega kodeksa. Sam upa, da se bo to v času vlade Mira Cerarja, »ki da veliko na etiko in pravo«, spremenilo.
