LJUBLJANA – Grozljiva prometna nesreča, ki se je zgodila v Slavonskem Brodu in v kateri je 19-letni Deni Župan z očetovim beemvejem z velikansko hitrostjo trčil v tri 15-letna dekleta, še zdaleč ni pozabljena. Zaradi ugaslih življenjc Ivone, Anamarije in Margarete, ki so se tedaj ravno vračale iz šole, je žalovala vsa Hrvaška.
Manj kot dva tedna pozneje – žaluje Slovenija. V ponedeljek ob pol devetih zvečer je 35-letni Dean Stanko iz ljubljanske Šiške vozil po Slovenčevi iz smeri obvoznice proti Tolstojevi in na prehodu za pešce z neregistrirano alfo 156 zbil mladi, komaj 19-letni tabornici, odlični učenki in prijateljici. Obe, Mia Straus in Klara Casagrande, sta cestišče prečkali pravilno. Bili sta že na zadnji tretjini, tako da bi ju moral videti. Toda ne! Po silovitem trčenju ju je vrglo vsaj deset metrov stran, Dean pa se je brezsramno, kot so pripovedovali očividci, odpeljal. Ko je zapeljal v stransko Vodovodno, se je ustavil, preveril vozilo in opazil, da je med trčenjem izgubil prednjo tablico. Tema se je spuščala na Ljubljano, brezglave misli pa so mu tedaj najbrž dopovedovale le to, da jo mora najti in počistiti to krvavo sled. Na kraj grozovite nesreče se je potuhnjeno odpravil peš. Tam so ga zalotili zgroženi mimoidoči … in ga junaško predali policistom.
Žaltav zadah
Še dolgo se bodo spominjali tistega prizora, ko je dekleti pometalo, ležali sta tri metre narazen, grozljivo, »pol metra od prve je ležala tudi tablica,« je dan pozneje pripomnil očividec. Ta, ki je v vsem šoku že čez nekaj trenutkov, približno deset minut po srhljivem trku, presenečeno opazil senco, ki je prišla po avtomobilsko tablico, jo skrila pod majico in hotela zbežati. Dean Stanko se je s tem dejanjem dokončno izdal. Ljudje, ki so to opazili, so ga obkolili, neki tekač ga je prijel, menda se je hotel Dean celo udariti, zato so tekaču na pomoč priskočili še drugi. »Nikamor ne bom zbežal,« je žaltavo dahnil Stanko, da, dahnil, srce mu je razbijalo, v zadahu so junaki tistega večera zaznali smrad, smrad po alkoholu. »Kako smrdi po alkoholu,« je nekdo dejal.
V krvi so mu po neuradnih podatkih izmerili 0,3 promila, kar pa še vedno ni bilo dovolj, da bi ga možje postave poslali na treznjenje. Ob polnoči je bil že izpuščen ...
Vse do prihoda policistov so kot v času vaških straž budno pazili na sleherni Deanov gib. Ni bil prizemljen, neuradno naj bi bil tudi pod vplivom belega praška. Bil naj bi celo slaboviden, za nameček še z neveljavnim vozniškim dovoljenjem. Da, imel naj bi težave z drogo, o tem so premlevale tudi njegove sosede, stanovanjski blok na Černetovi 7 a pa je po smrti obeh deklet postal zanesljivo najbolj znan blok ta hip pri nas.
Razklana družina
Pogovarjali smo se z nekdanjim stanovalcem, z nekdanjim Deanovim sosedom, ki je vedel za tragedijo, ni pa vedel, da je bil vmešan Dean Stanko. »Kaj res?!« se je sprva začudil. »Ah, saj to se je napovedovalo ...« Opisal ga je z že znanimi besedami: »Dean je bil vselej bolj tak, kako bi rekel, agresiven, nenehno pijan pa tudi pod vplivom drugih zadev!« Da je bil nervozen, živčen človek, prestopniške narave. »Svoj avtomobil je parkiral, kot se mu je sprdnilo, počez, posredi, kar na intervencijski poti, tako ali drugače …« Sogovornik se sicer zaveda, da je nanj vplivalo tudi razklano družinsko okolje, ločeni starši, njegova mama naj bi, kot je dejal, zdaj živela z drugim nekje v hrvaški Istri. Oče naj bi imel verigo lokalov po Ljubljani, v enem je menda nazadnje kelnaril tudi njegov sin.
Dean je grdo ravnal s svojo življenjsko sopotnico, s katero ima majhnega otroka, o tem se je na lastne oči prepričal sosedski zbor. Še pravi čas je zbežala, so pripomnili. »In žurke, ti, kakšne žurke polne alkohola in še česa je prirejal!« se je spominjal Zoran. »Po hodniku je uničil štekarje, razbijal, njegov avtomobil je bil vedno raniran!« je našteval. »Kolikokrat je upravnica klicala njegovo mamo na pomoč, naj ga že pride ukrotit!« Ta je priznala: »Zadnjič me je tako nahrulil, češ kaj kličem mamo, da je samostojen, da se zna sam odločati in nadzorovati in živeti!« Pred časom, v poznih večernih urah, je tulil in se znašal nanjo.
Parkec žalovanja
Ko pa je srce nesrečnicama prenehalo biti, prvi že ob štirih zjutraj, drugi ob desetih dopoldne, je bil Stanko že zdavnaj izpuščen. Pravih pripornih razlogov policisti kljub povzročeni grozi očitno niso našli in ga ob polnoči izpustili. Ker ni bilo ponovitvene nevarnosti, smo izvedeli. Ali se je Dean zatekel k očetu, nemara mami, nismo izvedeli. Na Černetovi 7 ga stanujoči niso videli. Videli pa so policijski kombi.
Po naših podatkih bo že danes spisana kazenska ovadba. Policisti potrebujejo čvrste dokaze.
Na Slovenčevi medtem prižigajo svečke. Vse več jih je. V spomin na Mio in Klaro. Ko smo prebirali pisemce, posvečeno Mii, je neka gospa prižgala svečko. Za hip je postala, zmolila tiho molitev. Prizorišče tragične nesreče se je prelevilo v nekakšen parkec žalovanja, v Mijin in Klarin parkec.
Slovo konec tedna
Po naših podatkih bodo nesrečni dekleti pokopali konec tega tedna. Obe v Ljubljani. Starši so, razumljivo, popolnoma pretreseni, o povzročitelju nesreče še niso govorili, zaradi te kalvarije o tem še ne zmorejo razmišljati. »V družini prav nihče ni tak, da bi razmišljal, kako se maščevati povzročitelju nesreče,« smo izvedeli. Svoj avtomobil je parkiral, kot se mu je sprdnilo, počez, posredi, kar na intervencijski poti, tako ali drugače …
