KOČEVJE – Na sončni legi zelenega Kočevskega polja, na začetku obcestne vzpetine, ki se od središča mesta dviguje proti strnjenemu naselju Šalka vas, se je v betonsko zidane objekte sicer gozdnate Kočevske umestil ličen energijsko varčen lesen lepotec, prvi takšne vrste pri nas – Oddelek za stanovalce z demenco Doma starejših občanov Kočevje (DSO). »Lep od zunaj, še lepši od znotraj,« je od zadovoljstva žarela skupina stanovalcev (tudi bodočih uporabnikov), preden so prizidku odprli vrata, skozenj pa so povabljeni po veznem hodniku stopili v bivalne sobane, iz katerih se pogled skozi velika okna odstira proti mogočnemu Kočevskemu rogu, v smeri Bele krajine, prej pa obstane na preoranih njivah tamkajšnjega kmetijskega podjetja. Sprostitev, ki ugaja, pomirja, prebuja. »Zgodaj pomladi bodo blizu naših oken zasadili koruzo, ki bo rasla in dozorevala z nami,« je smiselno umestitev objekta v prostor prepoznala druga skupina stanovalcev DSO, ki je prve uporabnike sprejel leta 1986. Barvitost tega okolja že vrsto let navdihuje predvsem Željka Vertelja, ki slika s čopičem v ustih. »Ja, vleče me, da bi že kmalu tloris te stavbe zlil tudi na platno,« si želi vsestranski stanovalec doma.
Osem let je trajalo od ideje (in tudi projekta) do prevzema ključa v roke. In danes imamo to, kar vidite, oddelek velikosti 2500 kvadratnih metrov, z 48 posteljami, visokimi standardi bivalnih razmer in raznoliko okolico, ki jo bo prebudila pomlad,« je spomnila Lidija Vardijan Žagar, ki je vodenje doma, ki je klical po temeljiti sanaciji in prenovi, prevzela leta 2004 in si takoj zadala vizionarsko nalogo. Prisluhnili so ji na občini in jo podprli na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve.
Država razumela prostorsko stisko
»Pridobitev v leseni izvedbi je za to okolje, sicer oblečeno v gozdni plašč, več kot umevna. In naj to postane vzorec naše prostorske ureditve. Kaj naj še rečem? Nisem pričakovala, da bo gradnja traja tako dolgo. Ni bilo lahko. Pa o tem ne bom govorila, le mimo potrpljenja naših stanovalcev, ki so bili še posebno zadnje leto nekako ukleščeni med matičnim domom in gradbiščem, ne morem. Država je razumela našo prostorsko stisko, pred desetimi leti je bilo v domu več kot 180 stanovalcev, in prižgala luč projektu, občina Kočevje je vodila gradnjo, moji sodelavci pa so vseskozi poleg rednega dela nosili breme naložbe,« je še poudarila Vardijan Žagarjeva. Ni odveč omeniti, saj institucionalno varstvo ljudem ni dovolj poznano, da so zaposleni strokovni tim, z razpredeno mrežo vsakdanjih obveznosti, ki jih neusmiljeno tolče bridkost tržnih razmer. So torej javni zavod v lasti države, ki mu najdebelejši kos pogače reže denar uporabnikov. Tudi zaradi tega morajo njim (večinoma našim staršem, najbližjim) zagotoviti kakovost bivanja v, kot se temu reče, jeseni življenja. To potrebuje (pričakuje) še posebno občutljiva populacija ljudi z diagnozo sicer vse bolj napredujoče bolezni, demence. V državi število obolelih sega prek 30.000, v domu jih je med 160 stanovalci polovica takšnih. Njihova selitev bo potekala postopoma. Tako bodo v obstoječem domu, ki je bil v desetih letih saniran, pomahali triposteljnim sobam in se izognili hudim prostorskim stiskam, na kar so pogosto opozarjale inšpekcijske službe. Z izgradnjo oddelka, ob sedanjem številu uporabnikov, so zagotovljena tudi delovna mesta obstoječim zaposlenim, česar drugače v občini, ki se vse bolj pogreza v brezposelnost, ne bi bilo. In zelo pomembno; s to pridobitvijo dom postaja še bolj prepoznaven tudi kot učna baza medgeneracijskega sožitja in povezovanja mladih (tudi malčkov iz vrtca in šol) in stanovalcev (staršev, svojcev, prijateljev).
Ravno zaradi tega dejavnost skozi različne oblike približujejo ljudem. Presodki sicer padajo, a si želijo zavedanja, da domsko življenje razumemo tako, kot je; kot organiziran sistem napisanih in nenapisanih pravil dnevnega bivanja, običajev in navad, ki jih imamo vsi drugi. »Ta naša velika družina v hiši s sobami ima odprta vrata skozi vse leto, pod streho pa se vrstijo dogodki, ki jih krojimo po željah stanovalcev. Mnogi izmed njih so ustvarjalni, se ne zadovoljijo sami s seboj in se s pomočjo sodelavcev marsičesa lotevajo,« je še dejala Lidija Vardijan Žagar.
