Zapuščine za ohranitev in utrditev slovenstva izjemno zaslužnega Antona Martina Slomška ni mogoče označiti le z delovanjem za vero in Cerkev. Čeprav v prvi vrsti dušni pastir, je bil tudi narodni buditelj, šolnik in pedagog ter pesnik, prevajalec in organizator. Najbolj daljnosežno Slomškovo dejanje je bilo leta 1859, in sicer preselitev sedeža Lavantinske škofije iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor. S tem je veliko prispeval k temu, da je sistematičnemu ponemčevanju izpostavljena južna Štajerska (p)ostala slovenska. Osem let prej je bogato obrodila njegova pobuda za ustanovitev družbe, ki bi s tiskanjem koledarjev ter poučnih in zabavnih knjig segla v deset tisoče slovenskih domov in razsvetljevala predvsem preprosto ljudstvo brez šol v svojem jeziku. To nalogo je do leta 1918 nadvse uspešno opravljala Mohorjeva družba v Celovcu in jo v razmerah, ki sta jih svetovni vojni temeljito spremenili, tri družbe v treh državah opravljajo še danes.
Blaženi
Novembra 1800 na Slomu v župniji Ponikve rojeni Anton Martin – v krstno knjigo vpisan kot Slamscheg – si je med redkimi možnostmi kmečkih otrok, da se izšolajo, izbral duhovniški poklic. S svojo prizadevnostjo je hitro napredoval od kaplana prek župnika in dekana do škofa v Št. Andražu – pri komaj 46 letih. Tudi od tam je njegov glas v številnih spisih, šolskih in liturgičnih priročnikih, prevodih in pastirskih pismih segal med Slovence v drugih škofijah. Umrl je septembra 1862 v Mariboru, kjer mu sredi nemške večine ni bilo lahko. O tem priča tudi divjaštvo nemških skrajnežev, ki so po pogrebnem obredu popljuvali njegov grob. Leta 1999 ga je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega.
S pesniškim genijem sodobnika in sošolca Franceta Prešerna se Slomšek ni mogel kosati, so pa imele njegove pesmi v Drobtinicah in različnih berilih v tistem času zagotovo veliko več bralcev kot Prešernove. En hribček bom kupil je na primer ponarodela, manj znane pa so pesmi, ki kažejo Slomškovo socialno občutljivost. Tako kot je zavračal demokracijo, liberalizem in komunizem ter se po revoluciji 1848. zavzemal za potrpljenje in pokorščino med kmeti ter za ohranjanje družbenega položaja Cerkve, je obsojal tudi surovi kapitalizem, posebno izkoriščanje otrok. Ko je spoznal težke razmere v predilnici Prebold, je napisal pesem Ubogi otrok v fáberkah.
Dve izmed desetih kitic se glasita:
Osem let še nisem 'melo,
dali so me starši,
da vreteno tu obračam
ino predem cele dni.
Kol'ko revnih, zapuščenih
je po faberkah otrok!
Kjer ni vére, ni ljubezni,
tam je samo d'nar njih bog.
V pogledih na jezikovna in jezikoslovna vprašanja je bil Slomšek konservativen, vedno in povsod pa se je ognjevito zavzemal za uveljavitev materinščine v šoli. V jeziku je videl božji dar, v nezvestobi pa smrtni greh. Povsod, kamor je prišel, je ustanavljal ali vodil vsem dostopne nedeljske šole; v Novi Cerkvi pri Celju je imel denimo kar 130 otrok! Pozneje je kot šolski nadzornik skrbel za redni obisk pouka na podeželju, plače učiteljev, vzdrževanje šolskih stavb itn.
Slomškov učbenik Blaže in Nežica v nedeljski šoli, prava pravcata enciklopedija za slovenskega kmeta, je bil pomemben mejnik v razvoju slovenskega šolstva. Njegov pisec je vedel, da podeželski šolarji nimajo nikakršnih učnih pripomočkov, zato je v letih, ko je bil dekan v Vuzenici, to knjižico sestavil posebej zanje. Očitno je našla pot v prave roke, saj je bila po prvem natisu v 4000 izvodih leta 1842 v Celju še dvakrat ponatisnjena in prevedena v ruščino. Slomšek je izdajal tudi almanah Drobtinice ter uvedel petje v učno-vzgojni proces. Kot »šolski škof« je po letu 1848 sodeloval pri reformi celotnega avstrijskega osnovnega šolstva in za slovenske otroke med drugim napisal učbenika Malo berilo in Veliko berilo. Več razlogov, da se ob obletnici spomnimo Slomškovih zaslug, pa že ni treba iskati.
