Kjer je maršal noge stegnil

Ko se pripeljemo do strnjene skupine zgradb na Tržaški cesti 330 v Ljubljani, prvi hip nič ne kaže, da je tu že leta 1813 stala gostilna Gorjanc. Skrbno obnovljeni ter skladno prizidani, nadzidani in na novo sezidani objekti govorijo o nenehno razvijajoči se gostinski dejavnosti, pri čemer kmalu spoznamo, da se vse to dogaja z izjemnim občutkom za gostilniško tradicijo in arhitekturno dediščino. Vsepovsod prisoten veliki G s pridano letnico govori o dobrih 200 letih obstoja Gorjančeve gostilne na tem kraju.

Predzgodovina

Ko vstopimo skozi vrata, se v pokritem hodniku znajdemo pred tankočutno ohranjenim pročeljem stare gostilne z vhodnimi vrati, nad katerimi je v kamniti podboj vklesana letnica 1891. Torej pred stavbo, kakršno prikazuje razglednica iz 1902., se pravi iz časov, ko je gostilna spadala še v naselje Podsmreka in je nosila hišno številko 26. Tedaj je bilo tudi v navadi, da je nad glavnim vhodom v gostilnah, ki so kaj dale nase, visel gostilniški izvesek ali cagar, kovaško in kleparsko izdelan stilizirani znak za vinotoč, sestavljen iz šopa oblanja, grozda in listov vinske trte. Takega je imela in ga še vedno ima tudi gostilna Pri Gorjancu, katere sedanji lastnik, 52-letni Rok Kanc, pravi, da se je njena zgodovina pravzaprav začela že pred letom 1813 z nekakšnim vinotočem ali žganjarno, ki je stala ob nekdanji rimski cesti približno 500 metrov proč.

»Od tedaj izvira tudi njeno ime, saj je bil naš daljni prednik, ki je ob takratni glavni cesti odprl trgovinico z alkoholom, doma iz gornjih krajev – torej Gorjanc. Ko so Francozi začeli graditi novo cesto med Ljubljano in Vrhniko, so tudi gostilno prestavili v njeno bližino, v hišo, v kateri je bil po znanih podatkih 1806. krščen prvi otrok. V njej je – kakor izpričuje družinsko izročilo – med letoma 1809 in 1811 na postelji, ki jo še vedno hranimo, prespal celo guverner Ilirskih provinc, maršal Auguste Marmont. Po zanesljivih virih je gostilna Gorjanc na tej lokaciji zabeležena med letoma 1813 in 1892, ko se je v njej zvrstilo pet rodov Novakov. Tega leta pa se je z ovdovelo gostilničarko Marijo Novak, ki jo je leto prej prenovila (letnica nad vhodom!), poročil vojaški prijatelj njenega pokojnega moža Janeza, kmet Ivan Kanc iz Zapuž pri Dravljah,« opisuje začetke gostilne Pri Gorjancu predstavnik četrtega Kančevega gostilničarskega rodu.

V nekdanjem hlevu konferenčni center

Poleg gostilne in kmetije s 23 hektarji zemlje je imel podjetni sogovornikov praded tudi koncesijo za prodajo tobaka in mostno tehtnico, na kateri so tehtali različne vrste tovora, ki so ga vozili po Tržaški cesti v eno ali drugo smer, med katerim je bilo predvsem podpeško apno, a tudi kamen, seno, šota in živina.

Kot furmanska gostilna je imela vse od začetka (v uti ob desnem robu razglednice) vodnjak za napajanje konj, ob cesti pa dolg hlev, v katerem so si živali odpočile in kjer so jih nakrmili, poseben prostor za počitek pa so imeli tudi vozniki. Hlev, ki je 1912. pogorel in še isto leto dobil novo ostrešje, je imel po vsej dolžini nadstrešek, da so bili vozovi na suhem. Leta 1980 so to veliko poslopje nadzidali in ga nameravali preurediti v motel, a ker kot del zasebnega sektorja niso mogli dobiti bančnega posojila, so misel opustili in pozneje tu uredili poslovne prostore za oddajanje. Od 2011. pa je v tej zgradbi sodoben konferenčni center z največjo predavalnico za 70 ljudi in več manjšimi dvoranami ter prostori za fitnes in jogo.

Ivan Kanc je že 1891. postal član Kranjske kmetijske družbe in se začel ukvarjati s konjerejo, pri čemer je bil precej uspešen, saj je dobil cesarsko-kraljevo priznanje in spominsko medaljo z likom Franca Jožefa I. ter napisom v slovenščini: »Državno darilo za konjerejo.« To svoje veselje do konjereje je želel pokazati tudi na razgledniški fotografiji, na kateri pred gostilno stoji s konjem, medtem ko za mizo pred vhodom na desni strani sedijo žena Marija in njuni štirje otroci: Ivanka, Pepca, Francka in najmlajši Avgust, ki je leta 1928 prevzel gostilno in kmetijo.

Po vojni 20 let zaprto

»Moj ded je z ženo Ivano Kušar iz gostilne in kisarne na Dolgem mostu gostilno, ki je takrat imela tudi balinišče, vodil do 1946., ko sta jo morala zapreti, ker tedanja oblast ni dovolila, da bi ob njej imela kmetijo. Dotlej so tople jedi pripravljali predvsem ob nedeljah, ko se je ljubljanska gospoda s konjsko vprego ali z vlakom k njim odpravila na izlet in kosilo. Gostilna je bila vseskozi znana po ocvrtih piščancih, domačih kolinah, golažu, vampih in ričetu, kar gostje lahko naročijo tudi danes, čeprav se je njihova sestava zelo spremenila, s tem pa tudi naši jedilniki,« prizna Rok Kanc in navede podatek, da je Zveza združenj gostilničarskih obrti Dravske banovine v Ljubljani Avgustu Kancu podelila diplomo »za zasluge, pridobljene z vestnim ter plodonosnim delovanjem v stanovski organizaciji in v korist gostinstva Dravske banovine«.

Potem ko je bila gostilna po drugi svetovni vojni več kot dvajset let zaprta, jo je 1967. Avgustov najstarejši otrok sin Ivo z ženo Ivanko spet odprl; tedaj že ob Tržaški cesti, saj je deset let prej to območje pripadlo občini Vič-Rudnik oziroma Mestni občini Ljubljana. Že naslednje leto je opustil kmetijo in se povsem posvetil zgolj gostilni. Zaradi gradnje avtoceste so morali 1979. glavni vhod s Tržaške ceste prestaviti na dvoriščno stran. Leta 1990 jo je prevzel naš sogovornik in se malo pred koncem tisočletja lotil temeljite prenove, pred tremi leti pa so ponudbo zaokrožili še s postavitvijo manjšega hotela v neposredni bližini z 22 nadstandardnimi sobami, velikimi od 35 do 45 kvadratnih metrov.

Rok Kanc meni, da dejstvo, da gostilna Pri Gorjancu obstaja že 200 let (za kar mu je sekcija za gostinstvo in turizem pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije podelila priznanje), ne pomeni veliko, če nenehno ne potrjuješ svoje kakovosti in ne greš v korak s časom. Ob tem ne skriva zadovoljstva, da se s sinom Luko kali že peti gostinski rod Kančevih.