Smrdelo, pardon, pisalo se je leto 2005. Za revijo Več sem naredil članek o kmetu iz Ravenske vasi in cementarni pod njim. Urednik je dal zapisu o katastrofalnem odnosu trboveljske firme do narave in ljudi naslov Zacementirali bi jim usodo. Revije Več žal ni več, tistega upornega kmeta pa k sreči – niso zacementirali.
V ducat letih vztrajnega, odločnega in premišljenega boja proti velekapitalu iz tujine in podrepnikom iz domovine je Uroš Macerl (in Ekokrog, ki ga ob izidu članka še ni bilo) izbojeval veliko zmag(o). Zase, za svoje potomce, za celo zasavsko regijo.
Potem ko je Macerl pred dnevi v ZDA prejel prestižno okoljsko nagrado, ga je neki analitik naših političnih razmer omenil kot edinega, ki bi na predsedniških volitvah morda lahko resno konkuriral Borutu Pahorju. Toda predsednik Slovenije je predvsem šminka, če že ne samo lutka, zato si robatega in pragmatičnega kmeta zelo težko zamislim v tako fini vlogi. In ta Zagorjan je preprosto preveč pomemben, po mojem pa tudi preponosen, da bi postal zgolj vsem všečen in samo figura. Dosti lažje si ga predstavljam kot tečnega liderja nove, resnične stranke zelenih.
V menda trajnostno (beri: zeleno) naravnani Sloveniji namreč nimamo več zaresnih zelenih, kakršni cvetijo po večjem delu razvitega sveta. Edina naša kobajagi zelena stranka je Stranka mladih-Zeleni Evrope, ki pa je na svoji uradni spletni strani zadnji članek objavila decembra 2015. Očitno še niso slišali niti za vrh nevarne ledene gore, vrhniški Kemis. Tisti Kemis, za katerega je Macerl po požaru in ekološki katastrofi razkril med nastopom v Odmevih, da je želel nekoč priti tudi v Zasavje, a so tamkajšnji aktivisti to preprečili. Ker so bili dovolj organizirani, pripravljeni in pogumni, da so se postavili po robu politiki in kapitalu.
Uroš, tega nisem vedel in sem ti, tudi sam Zagorjan, z zamudo, a iskreno hvaležen tudi za to. Mi je pa zdaj še bolj jasno, zakaj si moral po okoljsko nagrado v daljni San Francisco, doma pa se nate razen v kakem radijskem glasovanju še niso spomnili.
