Kjer izvira dolenjska lepotica

Bližina vodnega izvira in izjemno lep naravni svet sta verjetno spodbudila prve častilce svetih Kozme in Damijana, da so jima tu postavili svetišče. Malo je krajev in pokrajin, ki so še ohranili enkratno podobo sožitja naselja in narave, kot je prav Krka. Kraj obvladujeta mogočen zvonik z baročno kapo in prostorna cerkev, obdana s pokopališčem, okrog pa so zbrane hiše, kot da bi iskale zavetja pri cerkvi.

Dolina Krke je bila naseljena že v prazgodovini. Ko so te kraje osvojili Rimljani, so ob Krki speljali cesto, ki je vezala Oglej s Siskom. Zelo verjetna je trditev, da je na kraju današnje krške cerkve stalo pogansko svetišče, ki je bilo pozneje spremenjeno v krščansko. Ob ustanovitvi stiškega samostana leta 1135 se na Krki že omenja duhovnik. Današnja baročna cerkev je iz leta 1707, petdeset let pozneje pa jo je posvetil goriški nadškof Karel Michael Attems.

V 30. letih prejšnjega stoletja so h Krki romali številni verniki z Gorenjske, Notranjske in Dolenjske. Na dan sv. Urha, 4. julija, so se podali na pot od Turjaka do Krke, veliko romarjev pa je bilo na septembrske nedelje, še posebno na god obeh svetnikov, 27. septembra.

Po napornem romanju se je najbolj prilegla osvežujoča in zdrava voda, tudi iz dveh stranskih izvirov reke Krke, Lipovke in Poltarice. Pili so jo in se z njo umivali, veliko pa je bilo takih, ki so si jo natočili v steklenice in jo odnesli s seboj domov. Po drugi svetovni vojni je manj romanj k cerkvi svetih Kozme in Damijana, ostalo pa je prepričanje o zdravilni vodi, tako da se izletniki še danes ustavljajo v vasi in se peš napotijo k nekaj manj kot dva kilometra oddaljenemu izviru Krke.

Krška župnija je bila ustanovljena 1657. V 18. stoletju je bila to najbolj sloveča božja pot na Kranjskem. Ljudje so romali predvsem ob veliki noči in ob binkoštih. Za vso množico, ki je prihajala od vsepovsod, je postala stara cerkev seveda pretesna, zato so jo leta 1707 začeli predelovati. Zdaj je v njej sedem zidanih oltarjev, postavljen je še hrastov oltar, obrnjen k ljudstvu. Je najpomembnejša baročna stavba iz srede 18. stoletja na Dolenjskem in je kot kulturni spomenik visoke vrednosti tudi zaščitena. Krška cerkev ima velik baročni oltar s kipi apostolov Petra in Pavla, v tronu pa je slika sv. Kozme in Damijana, ki jo je narisal Matevž Langus leta 1851. Notranjost cerkve je poslikal slikar Janez Moro iz Furlanije.

Arhiv krške župnije hrani precej dragocenega zgodovinskega gradiva. Rojstno-krstne knjige segajo do leta 1676, mrliške do 1734 in poročne do 1770. Ohranjenih je 19 zvezkov urbarskih zapisnikov od 1618 do 1846. Prav tako so ohranjeni zapisi o ozdravljenih in uslišanih na Krki od leta 1646 do 1784 v latinščini ali nemščini, en sam zapis je v slovenščini na listku, ki se je ohranil v knjigi iz leta 1747.

Na območju izvira Krke bodo na svoj račun prišli ljubitelji jam. Krška jama se odpira nad izvirom reke severno od vasi Gradiček. To je vodoravna jama, iz katere bruha podzemska voda le ob povodnji. Za vhodom je prostorna dvorana s ponekod zasiganimi stenami. Dolga je dobrih 200 in široka do 30 metrov. Strop oblikujejo uravnani kamniti skladi. Tla prekrivajo grušč in veliki balvani, na vzhodnem delu nagrmadeni vse do stropa. Dvorano sklene 30 metrov dolgo sifonsko jezero.

Jama Poltarica je nova soseda Krške jame, ki je bila odkrita aprila 2003. Je pred vasico Gradiček, tik nad izvirom Poltarice, prvega pritoka reke Krke. Do danes je raziskanih 740 metrov podzemnih rovov, dvoran, kanjonov in sifonov. Krasijo jo številni kapniki, zavese, cevčice, pet sifonskih jezer, človeške ribice in brzice. Ob visokem vodostaju lahko vidimo tudi podzemni slap. Temperatura v njej je od 8 do 9 stopinj Celzija. Odkrivanje in raziskave vodi Jamarski klub Krka. Jama ni turistično urejena, si jo je pa, v spremstvu jamarjev in soju karbidovk, možno ogledati v dolžini 180 metrov.