Vsakoletna razglasitev deseterice in pozneje peterice nominirancev za našo najuglednejšo literarno nagrado kresnik, ki jo od leta 1991 podarijo najboljšemu romanu minulega leta, navadno dvigne nekaj prahu. Kot pri vseh nagradah in tekmovanjih se tudi v primeru kresnika vedno najdejo posamezniki in skupine, ki se počutijo oškodovane, ogoljufane ali odrinjene. Tako pač je, kadar sta v igri človekova presoja in okus. Še posebno na tako majhnem jezikovno omejenem prostoru, kot je Slovenija, se lahko kaj hitro začnejo kazanje s prstom, očitki, da za vsem stojijo osebna poznanstva, skupne koristi, zarotniške klike in podobne formacije, ki naj bi bdele nad rezultati in jih prirejale v lastno korist. Podobno kot opazovanje oblakov, v katerem lahko vsak prepozna, kar si želi, je tudi z vzorcem nagrajencev in nominirancev moč manipulirati in ga prikrajati lastnim trditvam in stališčem. Kljub temu obstaja statistika, ki je preprosto ne moremo zanemariti – doslej sta nagrado prejeli le dve ženski, Berta Bojetu za Ptičjo hišo (1996.) in Katarina Marinčič za Prikrito harmonijo (2002.). Med letošnjimi nominiranci pa je bila le Nataša Sukič za roman Kino. V resnici razlogi za tovrstno statistiko niso najbolj pomembni, prav tako se ne nameravam pridruževati prelaganju krivde na komisije in poveljnike nagrade, čeprav obstajajo avtorice, za katere sem pričakoval, da se bodo letos uvrstile vsaj med nominirance. Ne nazadnje, tudi če vzdrži pogost argument, da preprosto ni dovolj kakovostnih literarnih del, ki bi prišla izpod peresa žensk, se problema nismo otresli. Trenutno stanje je nujno treba odpraviti. Ne nazadnje zaradi te sramote ne izgubljata ugleda zgolj nagrada in pisateljska scena, temveč tudi bralci, ki so znova in znova soočeni s sorodnimi zornimi koti in testosteronsko motiviranimi dejanji. In če se že lotimo vprašanja prisotnosti žensk v literaturi, potem lahko nadaljujemo tudi na polje mladinske književnosti, ki svoji vrhunskosti navkljub še vedno ni deležna enake pozornosti in priznanja kot tako imenovana resna literatura. Ta očitek usmerjam tudi proti medijem, ki le s težavo najdejo nekaj malega prostora za ustvarjalce na področju otroške in mladinske besede. Po naključju je to tudi polje, kjer najdemo več priznanih avtoric.
|
|
