Sredi prejšnjega desetletja je bila Nova Ljubljanska banka (NLB) eno od strateških vozlišč ekonomske in politične moči v Sloveniji. Če smo natančnejši: sredi prejšnjega desetletja je bila NLB še vedno strateško vozlišče ekonomske in politične moči. To je postala nekoč, v šestdesetih letih, potem pa je to moč bolj ali manj uspešno ohranjala. Vmes so bila tudi nihanja. In boleča sanacija v devetdesetih letih. Ne glede na to pa je bila funkcija predsednika, člana uprave ali člana nadzornega sveta NLB ena vplivnejših in prestižnejših funkcij v državi. To je veljalo že v šestdesetih letih, ko je temelje banke (in tudi temelje stolpnice, v kateri je današnji sedež) postavil Niko Kavčič. In tako bi moralo biti tudi danes – če seveda drži, da je NLB tako imenovana sistemska banka, banka, okrog katere je organiziran nacionalni interes.
Banka v firme, firme v banko
Ko je bil v zadnjih dneh junija imenovan nov nadzorni svet NLB, je bil moj računalnik, ki si domišlja, da pozna skoraj vsakogar v Sloveniji, v zadregi. Polovice nadzornega sveta sploh ne pozna. Za enega člana je računalnik trdil, da je kot študent fizike leta 1994 na lokalnih volitvah v Komendi kandidiral na listi SDS. Enega člana novega nadzornega sveta je prepoznal kot kandidata LDS na volitvah za člane svetov četrtnih skupnosti v Ljubljani. Če so v devetdesetih v nadzornem svetu NLB sedele direktorske legende – na primer Krkin Miloš Kovačič, Lekov Metod Dragonja, Petrolov Franc Premk ali Heliosov Uroš Slavinec –, je nova posadka brez legend. Tudi ljudi z ugledno akademsko kariero nismo zasledili. Vsaj poldrugo desetletje je veljalo, da je v nadzornem svetu NLB sedel kakšen ugleden profesor z ekonomske ali pravne fakultete – Mojmir Mrak, Igor Masten ali Marko Simoneti.
Ko so se ameriški učenjaki pred desetletji ukvarjali z vprašanjem, zakaj bančniki sedijo v upravnih odborih drugih korporacij, so ugotovili, da to delajo zato, ker želijo nadzorovati firmo, ki so ji namenili kredit. James Baker, ameriški bankir, je na začetku 20. stoletja poleg tega, da je vodil banko, sedel še v 20 upravnih odborih.
Pozneje so ugotovili, da se je zgodila pomembna sprememba. Banke so v svoje upravne odbore vabile direktorje industrijskih korporacij. Bankirji so si seveda želeli biti dobro obveščeni, zato so zasedanja upravnih odborov bank postala tržnice z najbolj občutljivimi poslovnimi skrivnostmi.
Pri nas je veljalo, da bankirji nekako morajo sedeti tudi v nadzornih svetih industrijskih podjetij. Šef NLB Marko Voljč, denimo, je nadziral tudi posle velenjskega Gorenja. Marjan Kramar, njegov naslednik, je nadzorniške posle opravljal v ETI Izlake. Draško Veselinovič, ki je NLB vodil krajše obdobje, je nadziral novomeško Krko.
Hkrati pa je veljalo, da morajo v nadzornem svetu NLB sedeti tudi ugledni direktorji. Stojan Petrič, direktor idrijskega Kolektorja, je zadnji legendarni direktor, ki je nadziral bančne posle.
Mreža se zaplete
Na zasedanjih organov, ki upravljajo banke, naj bi se – tako trdijo učenjaki – pogovarjali tudi o tem, kaj koristi biznisu na splošno. Torej ne le o tem, kaj je dobro za posamezno podjetje, posamezno banko, ampak za biznis kot celoto. Sestanki bančnih upravnih odborov naj bi bili tista arena, kjer se interesi posameznih podjetij kot lego kocke sestavijo v interese kapitala kot celote.
Se to dogaja tudi pri nas? No, interes kapitala, ki si želi predvsem to, da bi ga država dokapitalizirala, najbrž ni interes celotne poslovne skupnosti. To je predvsem posledica težkih napak, ki so se zgodile pred leti. Je reševalna akcija. Problem naših tovrstnih akcij je, da se ponavljajo. In to vedno pogosteje.
Kdaj v zadnjih letih je bila NLB najbližje središču gospodarskega vesolja? Kdaj je imela v upravi, na položaju izvršnih direktorjev in v nadzornem svetu ekipo, ki je obvladovala največ vzvodov moči? Pustimo ob strani, ali je to delala pametno ali slabo.
Ob koncu leta 2005 smo lahko v nadzornem svetu našli ljudi, ki so hkrati nadzirali tudi posle Darsa in velikih zavarovalnic (Zvonko Ivanušič), Slovenskih železnic, Kada (Andrijana Starina Kosem) in Dravskih elektrarn (Igor Marinšek). Slaba polovica nadzornikov je prihajala iz belgijske KBC in je na severu vodila svoje bančne posle.
Direktorji NLB so sedeli še v nadzornih svetih Banke Celje, dunajske Adria Bank, frankfurtske LHB in številnih bank na ozemlju bivše Juge. Enega direktorja smo našli še v Mladinski knjigi Založbi, drugega v Aerodromu Ljubljana, tretjega v Iskri, pa v vrhniški Industriji usnja, Pivovarni Laško …
Za naše razmere je bil to dokaj lep imperij
Predvsem pa je bila NLB prek omrežja skupnih direktorjev in nadzornikov blizu drugim slovenskim podjetjem. Načelno to ni slabo. Težava pa je nastala, ker je bila pajčevina bistveno bolj zapletena. Ni šlo samo za povezave s podjetji. Šlo je tudi za povezave s politiko. Pa za povezave drugih podjetij s politiko. Ter za povezave, ki z bančnimi posli niso imele nobene zveze. In na koncu za povezave s povezavami.