Kje je Janez Grilc s Klenika
 v resnici našel vaško situlo?

VAČE – Čeprav spadam med starejše slovenske arheologe in se ne ukvarjam samo z enim ozkim področjem, na primer z eno samo arheološko dobo, samo z naselbinami ali samo z lončenino, moram priznati, da sem se raziskovanju starejše železne ali halštatske dobe, ki gotovo predstavlja enega vrhuncev prazgodovine na zdajšnjem slovenskem ozemlju in je trajala od 8. do 4. stoletja pr. n. št., začel resneje posvečati šele pred nekaj leti. Dotlej sem proučeval predvsem mlajšo železno ali latensko dobo in drobne najdbe rimske dobe.

O znameniti vaški situli je arheolog Davorin Vuga, ki se je veliko ukvarjal z železnodobnimi Vačami in tam tudi izkopaval, leta 1982 zapisal: Figuralna situla z Vač (6. stoletje) sodi med najdragocenejše izkopanine ne le s slovenskih tal, ampak tudi s tal srednje in jugovzhodne Evrope. Analize starosti grobov s spomeniki situlske umetnosti, ki jih je v letih pred razpadom Jugoslavije opravil moj profesor na oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani Stane Gabrovec, so sicer jasno pokazale, da so vaška situla in druge podobno okrašene bronaste situle in bojevniške pravokotne pasne spone v resnici nastale v domačih delavnicah šele v 5. stoletju pr. n. št.«

V Ljubljani zaradi skoposti učitelja

Preden se lotim vprašanja, kje blizu Vač je kmečki fant Janez Grilc leta 1882 izkopal vaško situlo, naj razkrijem, da je prišla v Kranjski deželni muzej v Ljubljani in ne v dvorni Naravoslovni muzej na Dunaju zaradi skoposti učitelja na Vačah Franca Peruzija in njegove napačne ocene vrednosti izjemne najdbe. Ta v pismu, ki ga je poslal kustosu dunajskega muzeja Josefu Szombathyju 10. maja 1882, omenja, da je hotel imeti Grilc za dragoceno in izvrstno ohranjeno bronasto situlo 20 goldinarjev, on pa mu jih je bil pripravljen dati samo 12. Potem ko je Peruzi o odkritju obvestil Dragotina Dežmana, kustosa Deželnega muzeja v Ljubljani, se ta ni obotavljal in je situlo odkupil za 18 goldinarjev in 20 vinarjev. Znameniti starinokop Jernej Pečnik je o tem v svojem podlistku o grobovih starejše železne dobe na Dolenjskem v dnevniku Slovenec 17. julija 1886 napisal: »Ta znamenita posoda je več tisoč goldinarjev cenjena, kjer samo ena te vrste se je še našla, ter je v nekem muzeju na Laškem. Kmetski fant Janez Grilc s Klenika pri Vačah je to skopal in muzej v Ljubljani je kupil od njega za 18 gold. Fant ni vedel ceniti, kaj je vredno; spodobilo bi se pač, da bi se njem kako darilo dalo. Znabiti se je tudi, a meni ni znano.«

Zdaj pa k temi. Dežman je v Vodniku po Kranjskem deželnem muzeju, natisnjenem leta 1888, ko je bila 2. decembra slovesno predana namenu nova muzejska zgradba, na začetku opisa »slavne vaške situle« navedel podatek, da je bila izkopana v bližini groba vojščaka, ki je nosil na glavi čelado negovske vrste. O tem grobu vemo, da ga je za božič 1878 neki pastirček izkopal na ledini Laz oziroma Gornji laz severno od poti, ki vodi s Klenika proti Cvetežu. Podatek je napačen. Dežman je pisal vodnik očitno v naglici in precej na pamet, pa še spomin ga je začel zapuščati, saj je pozabil, da je sam leta 1883, to je komaj leto dni po odkritju, kot najdišče situle navedel povsem drugo mesto blizu Klenika.

Ni bila na ledini Nad lazom

Prevladujoče mnenje med strokovnjaki in v literaturi je, da je bila vaška situla najdena na ledini Nad lazom severno od kolovoza za Slemško, ki se od omenjene poti proti Cvetežu odcepi proti zahodu. Ta podatek je najprej objavil arheolog Davorin Vuga leta 1981 v glasilu Slovenskega arheološkega društva Arheo, za katero je napisal kratek članek ob bližnji stoletnici odkritja vaške situle. Izvedel ga je od sina najditelja situle, ki se je spominjal tudi, da je njegov oče s figuralnimi prizori okrašeno bronasto vedrico našel 17. januarja 1882, na dan sv. Antona. V leta 1982 natisnjenem vodniku Železnodobne Vače, ki je že zdavnaj razprodan, je Vuga na načrtu, ki prikazuje lego naselbine in grobišč, najdišče situle označil s črnim krožcem. Isto najdišče navajata med drugim tudi kustos Narodnega muzeja Slovenije Peter Turk v katalogu leta 2005 prirejene razstave spomenikov situlske umetnosti na Slovenskem, ki ima naslov Podobe življenja in mita, in arheologinja Vojka Cestnik v svojem vodniku Arheološka dediščina Vač iz leta 2009. Na domnevnem najdišču znamenite situle na ledini Nad lazom je bil junija 2008 postavljen eden od enajstih panojev Arheološke poti Vače, ki nosi oznako Situla z Vač.

Pa je Janez Grilc s Klenika vaško situlo res našel tam? Zanesljivo ne. Če bi moji kolegi natančno prebrali to, kar je o kraju odkritja že leta 1883 napisal ljubljanski kustos Dežman, ali bi natančno pregledali pisma, ki jih je učitelj Peruzi pošiljal dunajskemu kustosu Szombathyju (njihove prepise že desetletja hrani Arheološki oddelek Narodnega muzeja Slovenije), bi ugotovili, da se na ustno izročilo ne kaže zanašati, še zlasti, če imamo na voljo pisne dokumente, ki so nastali kmalu po nekem odkritju.

Dežman je v obsežni razpravi o vaški situli, ki je bila leta 1883 v treh nadaljevanjih natisnjena v Poročilih Osrednje komisije za raziskovanje in varstvo umetnostnih in zgodovinskih spomenikov na Dunaju, jasno napisal, da je kmečki fant (to se pravi Janez Grilc) našel situlo nedaleč od mesta, kjer je bila izkopana čelada s perjanico (Raupenhelm), ki je prišla v posest cesarskega Dvornega muzeja na Dunaju. Isti podatek v enem od pisem navaja Peruzi, zapisan pa je celo v eni od inventarnih knjig Prazgodovinskega oddelka dvornega Naravoslovnega muzeja na Dunaju. »Čelada s perjanico« je Dežman imenoval prvo od treh čelad z dvema grebenoma, ki so bile na grobiščih pri Vačah odkrite že v osemdesetih letih 19. stoletja. Ležala je v vojščakovem grobu, izkopanem 11. avgusta 1881 na Ronkarjevih dragah severno od kolovoza za Slemško že tik pod železnodobno naselbino. Ronkarjeve drage so zato pravo najdišče vaške situle.

Da bo resnici zadoščeno, bo treba tisti pano Arheološke poti Vače, ki označuje kraj odkritja situle z Vač in zdaj stoji na ledini Nad lazom, prestaviti precej proti zahodu.