Kitare tudi iz pokljuške smreke

Mengeš velja za mesto glasbilarjev, posebno mesto med njimi pa zavzema Nace Zaletelj. Zelo dobro ga poznajo ljubitelji strunskih glasbil, torej kitar in kontrabasov, mandolin in tamburic. Zdaj 58-letni še sveže upokojeni mojster svoje delo in znanje prepušča sinu Luki, ki ga je že kot otrok občudoval v njegovi delavnici na Murnovi 24 v Mengšu.

Začel z menjavo strun

»Ko sem bil star kakšnih šest ali sedem let, sem začel zahajati v očetovo delavnico,« pove Luka Zaletelj. »Samo gledal sem, saj me je njegovo delo zanimalo in navduševalo. Že takrat mi je pustil, da sem lahko naredil kakšno manjšo zadevo, na primer, da sem zamenjal strune na kitari. Vedel sem, da bom nadaljeval njegovo delo, predvsem pa moram priznati, da me je zelo veliko naučil.«

Luka pravi, da je povsem spontano dozorela odločitev, da v stilu znanih italijanskih glasbilarskih družin nadaljuje njegovo delo. »Nekaj znanja, izumiteljske žilice in pridnosti je bilo zagotovo zapisanih že v genih,« razmišlja mladi izdelovalec kitar. »Nikoli ni bilo kakšnega pritiska name, da moram to početi. Imel sem možnost, spoznaval sem očetovo delo in tega sem si želel. To možnost sem izkoristil, kako tudi ne, saj me je izdelava glasbil zanimala od mladih nog.«

Luka se je po končani osnovni šoli odločil za srednjo lesarsko, čeprav danes pravi, da kakšnega posebnega znanja o glasbilarskem poslu tam ni dobil, je pa odnesel toliko znanja, da bi bil na primer lahko tudi uspešen pohištveni mizar ali polagalec parketa. Na šoli je kljub temu, pravi, osvojil dovolj teoretičnega znanja, ki mu pride prav pri izdelavi glasbil. Največ ga je seveda dobil pri očetu Nacetu.

Zaletelj starejši je bil znan kot izdelovalec unikatnih glasbil. Nikoli ni bil obrtnik, ki bi serijsko izdeloval glasbila, saj niti dve kitari nista povsem enaki. Nace je umetnik, ki je z nam neznanim talentom in dovršenim znanjem ter lastnimi izumi oblikoval svoja glasbila predvsem z izjemnim zvokom in dovršeno izdelavo.

Inštrumenti z dušo

Tudi Luka gre, kot je povedal, po njegovih stopinjah: »Nikoli nisem imel namena in ga niti nimam, da bi začel serijsko proizvodnjo glasbil,« pravi mladi Zaletelj. »Glasbilo mora biti prilagojeno posamezniku, torej naročniku, seveda pa bom nadaljeval z ročno izdelavo, saj je tega tako ali tako vse manj. Tovrstno delo je vse bolj cenjeno in upam, da bo tako tudi ostalo. Nekaj več je, če glasbilo izdelaš povsem ročno, in povsem drugače, kot če bi zgradil veliko proizvodno halo in po tekočem traku delal kitare. Inštrument mora imeti dušo.«

Nace je bil po svoje tudi izumitelj, saj je pri izdelavi kitar, mandolin, tamburic in drugih podobnih glasbil uporabljal številne izume, ki jih je nato preizkušal v praksi. Tudi Luka pravi, da veliko razmišlja o možnostih izboljšav, saj ima veliko idej, ki bi jih v bližnji prihodnosti rad izpeljal in predstavil. »Za to je potrebnega veliko časa, saj inovacija ni samo drugačna oblika kitare,« pojasni. »Upoštevati moram funkcionalnost inštrumenta, da več pridobimo pri odločilnih lastnostih kitare, torej ne samo pri zunanjem videzu ali drugačni obliki. Veliko pomembnejši je njen zvok, predvsem pa je danes med glasbeniki pomembno tudi, kako kitaro pravilno ozvočiti.«

Med temi Lukovimi podvigi moramo omeniti bas kitaro, ki jo je izdelal po želji basista Jana Gregorke. »To je zares poseben inštrument, saj gre za tri bas kitare v enem, ki jih je mogoče poljubno sestaviti, in na to sem zelo ponosen,« je povedal. »To je zares inovacija, kakršne v svetu še ni bilo. Z enim inštrumentom lahko igra nešteto zvrsti in stilov.«

Tudi slovenski les

Vsaka Zaleteljeva kitara je narejena po naročilu. »Pred njeno izdelavo moram vedeti, kakšen zvok želi naročnik in za kakšne namene jo bo uporabljal,« je povedal Luka. »Šele potem se začnemo pogovarjati o oblikah, barvi in morebitnih lepotnih dodatkih. Nato izberemo vrsto lesa in vse preostalo. Zdaj že poznam, kaj želijo tisti znani glasbeniki, ki igrajo na Zaleteljeve kitare. Lažje je narediti kitaro za poznavalca kot za laika, čeprav se to morda čudno sliši.«

Zaleteljeve kitare so torej povsem slovenski izdelek. Je takšen tudi les, ki ga uporablja? »Les je najbolj pomemben pri akustičnih in klasičnih kitarah,« pove Luka. »Z gotovostjo lahko rečem, da uporabljamo les najvišje kakovosti; je naravno sušen, sušiti se mora več kot petnajst let. Zdaj uporabljam zalogo, ki jo je naredil že oče, saj je že takrat mislil za naprej. Zdaj spravljam les, ki ga bom uporabil čez petnajst, dvajset let. Slovenski les je lahko zelo kakovosten za izdelavo kitar in drugih glasbil, to so na primer oreh, divja češnja in pokljuška smreka. Med tujimi vrstami uporabljam libanonsko cedro, kanadski javor, brazilski palisander in podobno.«

Luka Zaletelj se ukvarja tudi z restavriranjem glasbil, posebno pozornost je namenil kontrabasom, starim od 80 do 150 let. »Za to delo moraš imeti dobre živce in prav posebno voljo. Naj omenim, da se je že zgodilo, da so polomljen kontrabas na popravilo oziroma restavriranje prinesli kar v vrečki …«