Kitajski ognjemet Boštjanu vzel oko

SV. DUH PRI ŠKOFJI LOKI –Osma minuta letošnjega leta je minevala in tik po silvestrovem so na polju pri Sv. Duhu vžgali nekaj raket za popestritev prazničnega vzdušja. Boštjan Šardi, ki živi streljaj stran, je z druščino odšel pogledat ognjemet.

Sunek v obraz

»Prižgala se je tako imenovana baterija, skupek raket v kartonastih futrolah, in ena po ena so letele v nebo. Stal sem okoli dvajset metrov stran, ko sem na levi strani obraza začutil močan sunek. Padel sem po tleh in se prijel za levo stran lica. Vse je bilo polomljeno, okoli očesa se mi je nabirala kri.« Žena Mojca je 39-letnika, ker rešilec ni bil na razpolago zaradi druge intervencije, prepeljala z osebnim avtom najprej v zdravstveni dom v Škofji Loki, sledila je nočna selitev v ljubljanski klinični center. »Šestnajst dni sem preležal na očesni kliniki, a mi levega očesa niso mogli rešiti, čeprav sem prestal dve operaciji. Prva je trajala šest ur, druga je bila nekoliko krajša. Nič ni pomagalo, izstrelek iz Kitajske, ki je stal osem evrov, mi je vzel oko,« danes razlaga Boštjan.

Zakaj ravno jaz?

Kot prostovoljni gasilec iz gasilske enote Trata se je Šardi zavedal nevarnosti in z družbo so prav zaradi tega odšli precej stran, iz strnjenega naselja, na prosto, ko se je pripravljal ognjemet. »Ne spomnim se, da bi prav zaradi raketnih izstrelkov imeli s kolegi gasilci kakšno intervencijo, sem bil pa večkrat poleg, ko so neodgovorni metali petarde ali druga pirotehnična sredstva v zabojnike za smeti in jih vžigali.« Leta 2003 je bil v Škofji Loki hud požar stanovanjske zgradbe. »Pri tisti intervenciji sem v desno oko dobil košček stekla, ki je prifrčal po zraku zaradi vročine. Od takrat, od tiste poškodbe, sem slabše videl, a očal nisem nosil, ker sem imel zdravo levo oko. Niti v sanjah nisem pričakoval, da bom čez desetletje zaradi rakete ostal brez očesa.«

Boštjan še dodaja: »Kot da bi se hotela usoda poigrati z mano.« Tehnolog strojništva že dvajset let skrbi, da proizvodnja v podjetju Sibo Group nemoteno obratuje, je strasten igralec hokeja na ledu ter florballa, z moštvom Loka Spiders je bil nekajkrat državni prvak, osem mesecev pa je letos moral preždeti na bolniški... »Ta nesreča me je kar precej psihično podrla. Spraševal sem se, zakaj ravno mene. Že pred desetimi leti sem imel nesrečo z desnim očesom. Živel sem fer, rad pomagal drugim, potem pa takole...« Šardi pove, da je imel izjemno oporo v ženi in treh otrocih. Ko je bilo najbolj potrebno, se je kateri od drobižkov, kot da bi čutil, da ga ati potrebuje, privil k njemu in ga potolažil na nepotvorjen, otroški način.

Na vratih pa... Raza!

»Vem, da je bilo najbolj težko ženi, a nikoli več ni omenila nesreče. Zanjo je bila to ogromna smola. Le enkrat po tistem mi je dejala, da bi verjetno prej zadel na lotu, kot doživel takšno nesrečo.« Po skoraj enem letu je Šardi pred dnevi spet stopil na drsalke, a s svojo hokejsko druščino, s katero je nabijal rekreativni hokej na Bledu, ni zaigral. »Bil sem sodnik, malce sem drsal sem in tja, a kljub temu nadvse užival. Bil sem v prijetni družbi.« Njegova druščina mu je med okrevanjem pripravila posebno presenečenje. Na vrata je pozvonil kapetan slovenske hokejske reprezentance Tomaž Razingar. »Petek popoldne je bilo, pozvonilo je, in ko sem odprl, se je Raza režal na vsa usta.

Podaril mi je reprezentančni hokejski dres z njegovo številko 9, a mojim priimkom na hrbtu. Sledil je piknik, ki so ga za mojim hrbtom organizirali hokejski kolegi in žena, in to mi je takrat dalo ogromno vzpodbudo. Težko je opisati, kakšno novo, pozitivno energijo so mi podarili kolegi iz hokejskih vrst ter kapetan naših risov.«

Dolgi meseci do umetnega očesa

Zdravljenja kljub od usodnega dogodka pretečenemu letu še ni konec. »Upanja za ozdravitev mojega levega očesa ni več. Dokončno. Tako so mi pred kratkim vstavili v odprtino umetno oko. Obrazne kosti so potrebovale pol leta, da so spet prevzele funkcijo, prej so me neprestano mučili krči. Menim, da so zdravniki in medicinsko osebje pri meni opravili, kar so le lahko, čeprav očesa niso mogli rešiti. Sledijo pa še pregledi v določenih terminskih intervalih.«

Pri gasilcih se je za Šardija prav tako spremenila situacija: »Tako kot pri hokeju se bom moral od zdaj držati precej zadaj. Ne bom več mogel v prvo vrsto, v napad na ogenj, saj bi v primeru morebitne nove nesreče lahko popolnoma oslepel. Moja gasilska enota s Trate je druščina, kot se šika. Ni bilo dneva, da se ne bi kdo oglasil in povprašal, kako mi gre, ali kaj potrebujem in kdaj se spet vidimo v garaži ob gasilskih vozilih. Prijetno je vedeti, da imaš ob sebi tako dobre ljudi.«

Šardijev poziv

V dneh, ko pred trgovskimi centri visijo kričeče reklame, ki vabijo k nakupu čim večjih količin pirotehničnega arzenala za prihajajoče praznike, Boštjan Šardi, ki je pred letom ostal brez očesa zaradi rakete, ki mu je priletela v glavo, glasno poziva k pameti: »Naj ljudje namesto za pirotehniko raje namenijo sredstva za bolne otroke, za pomoč invalidom, naj jih nakažejo za delovanje gasilcev ali drugih prostovoljnih humanitarnih organizacij. Javno tudi apeliram, drage bralke in bralce Slovenskih novic, preden kupite pirotehniko, premislite o tem. Denar, ki bi ga porabili za kitajsko nepreverjeno pirotehnično robo, raje namenite Krambergerjevemu skladu, ki s pomočjo redakcije pomaga najbolj potrebnim. Tako bodo bralke in bralci naredili za praznike najboljše, kar lahko – pomagali bodo sočloveku.«