Kita v Piranskem zalivu

PIRAN – Morje v Piranskem zalivu je danes poskrbelo za dva nepozabna spektakla. Ko sem se ob 6.30 odpravil na ribolov na kalamare, sem približno 20 metrov od obale Bernardina naletel na razposajeno jato delfinov. Tri četrt ure sem užival v plesu in piskanju približno 15 velikih pliskavic. Po tem spektaklu sem pogledal proti rtu Savudrije in sredi zaliva sem zagledal sivkasto maso. Pomislil sem, da se je mogoče na bok prevrnila jadrnica, ko sem se približal, sem ugotovil, da gre za poginulega kita,« je za naš časnik 10. marca 2003 še ves vzhičen izjavil piranski ribič Iztok Lipožič. Bil je prvi, ki je sredi Piranskega zaliva zagledal truplo brazdastega kita. Pravzaprav kitovke, kot so ugotovili pozneje.

Lipožič je takoj poklical na morsko biološko postajo in prijavil odkritje. Zanimivo, truplo kitovke je na morski gladini sredi Piranskega zaliva lebdelo prav nasproti morske biološke postaje inštituta za biologijo, kjer so zaposleni morski biologi, ki proučujejo življenje v morju. Ti so kmalu ugotovili, da gre za leto dni staro kitovko, težko približno 10 ton. Ta vrsta morskega sesalca že kot novorojenec dosega šest metrov, pri 10 letih doseže do 25 metrov dolžine in tehta približno 85 ton.

Kam s truplom poginule živali, so se spraševali takoj po odkritju. Odločili so se, da ga zavijejo v posebno mrežo, ga obtežijo s štirimi tonami uteži in spustijo na dno Piranskega zaliva v bližini dvocevnega podmorskega komunalnega izpusta. »Območje je dovolj izpostavljeno morskim tokovom in menjavanju, zaradi komunalnega izpusta je na tem območju prepovedano ribarjenje z globinsko povlečno mrežo, tako da ni nobene nevarnosti, da bi potopljeno kitovko ribiči zajeli v mrežo,« je tedaj pojasnil Lean Fonda iz Unic Suba, zdaj solastnik družinskega podjetja Fonda, ki se poleg z gradnjami pod morsko gladino ukvarja še z marikulturo, vzgojo školjk in rib. Truplo so torej prepustili naravni razgradnji.

Po dobrem letu dni so začeli z 22 metrov globine dvigovati kosti poginule brazdaste kitovke. Bakterije, majhni morski organizmi, rakci in ribice so dodobra obrali kožo, maščobe, meso in druga tkiva. Ostale so le kosti. Z morskega dna so potapljači dvignili nedotaknjen kitov skelet. Posamezne kosti so z dna dvigovali postopoma, tudi zaradi bojazni, da ne bi nepridipravi potapljači sami začeli jemati kosti. »Čeljusti sta bili enkratni. V dolžino sta merili 320 centimetrov, vsaka je bila težka 150 kilogramov in sta bili podobni slonovim oklom,« je navdušeno pripovedoval Lean Fonda. Ob dvigovanju kosti nam je muzejski svetovalec, zaposlen v kustodiatu za vretenčarje prirodoslovnega muzeja, Ivo Božič povedal: »V preteklosti so te vrste kitov lovili skoraj izrecno zaradi vosov, nekakšnih kitovih zob. Sliši se morda neverjetno, pobijali so 20- ter celo 40-tonske brazdaste kite le zaradi 300 do 400 vosov v žrelu, roževino iz njih pa so uporabljali za podlago pri izdelovanju ženskih steznikov.« Vse kosti so zatem odpeljali v depo prirodoslovnega muzeja, tam so opravili zahteven postopek razmaščevanja. Tedaj so načrtovali gradnjo novega muzeja, vendar se ni uresničila. Kot smo izvedeli, bo okostje brazdastega kita za javnost na ogled 15. septembra v prostorih zdajšnjega Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Ljubljani.

V našem pljunku morja nas je februarja 2009 presenetil obisk približno 12-metrskega in 20 ton težkega kita grbavca. Približno mesec dni je razveseljeval morske biologe, potapljače in ribiče v Tržaškem zalivu. »Pojav kita grbavca v severnem Jadranu je prvovrstna senzacija. Gre za oceansko vrsto kita, ki so jo po dosegljivih zapisih v Sredozemskem morju opazili le štirinajstkrat, v Jadranu le dvakrat, vendar prvič v njegovem najsevernejšem delu. Bližnje srečanje s takim primerkom preprosto navdušuje. Kot znanstvenik si skoraj ne morem predstavljati, da ga imam tu pred očmi, prej bi pomislil, da bi imel veliko srečo, če bi ga srečal na odprtem oceanu. V oceanih živi le 15.000 primerkov, zato spada med ogroženo in zaščiteno vrsto. Kit grbavec spada med večje vrste kitov, ki dosega do 15 metrov dolžine in tehta od 25 do 30 ton, prehranjuje pa se v glavnem s planktonom, velikimi kozicami, velikimi pelaškimi ribami, kamor na primer spadajo sardele,« nam je ob obisku kita grbavca zaupal morski biolog Lovrenc Lipej. Po približno mesecu dni gostovanja je žival zapustila slovensko morje. Kam je zaplavala in kje končala, ostaja neznanka.