Ne mine leto, da se v Jadranskem morju ne bi pojavil, k nam zašel, se izgubil kakšen kit, čeprav je Jadran samo majhen in dokaj plitev zaliv Sredozemskega morja, ki pa tudi ni kakšen Tihi ocean. Veliki kiti, kit je namreč tudi delfin, so mogočne živali širnih oceanskih prostranstev.
Kitov izgubljencev v Jadranu ne lovijo več, včasih pa je bilo drugače. Ocenjujejo, da so jih vzdolž njegove vzhodne obale v zadnjih 200 letih, ko so kronike bolj pogoste in natančne, ulovili okrog 40. Seveda to ni bil lov na Belega kita, bolj kot ne je odločala primorska improvizacija. Še starejši pa so zapisi o nasedlih kitih, to je namreč velik dogodek, na obali leži več ton masti in mesa. Kaj s tem, preden se spremeni v neznansko zaudarjajočo mrhovino, ki jo bo treba pospraviti?
Kar štirje nasedli pri Novigradu
Kar natančno je poročilo, ki ga imamo iz bližnjega istrskega Novigrada, kjer so ribiči 10. maja 1853 v morju opazili jato kitov glavačev, ki so v brazdi plavali proti obali. Štiri živali so nasedle v enem od zalivov. Tja je prihrumelo vse, kar je takrat v Novigradu lezlo in šlo, završalo je seveda tudi med ribiči, iz čolnov so kite pobili z noži in ostmi, potem so jim na repe nataknili zanke, jih z vrmi zvlekli na obalo, razkosali, njihovo salo skuhali v milo, kar je ostalo, pa obesili na nekdanji mestni obrambni stolp. Tako razstavljeni ostanki kitov so privabili množico zijal od blizu in daleč, celo iz Trsta, Benetk in Dunaja. Tri okostja so odpeljali, od tega eno menda v Koper, dva na Dunaj. Preostali skelet, tako kronika, je še leta in leta visel s stolpa, dokler ga niso umaknili na podstrešje občine, drugi pravijo stare osnovne šole, in nanj pozabili vse do leta 1961. Okostje je želel kupiti belgijski industrialec Hans Rittermann, vendar Istrani niso bili za biznis.
Kit glavač, Hrvati mu pravijo ulješura, je največji med kiti, ki imajo zobe, in hkrati največja zobata žival na planetu. Zobje so dolgi do 20 centimetrov, ima jih samo v spodnji čeljusti, kitova glava je ogromna, zavzame tretjino telesa, ki lahko doseže 18 metrov dolžine in tehta do 50 ton. Glavačeva čreva so dolga 250 metrov, možgani tehtajo skoraj 10 kilogramov, kar je po teži največ pameti med vsemi živimi bitji. Če ostanemo pri orjaški glavi, srečamo tudi dokaj megličaste pripovedi, da se glavač z njo rad zaletava v ladje. Dokumentiran je dogodek, ko je ta kit z udarcem glave res potopil trijambornik, ki je imel nosilnost 300 ton. Glavači naj bi se v oceanih večinoma hranili z orjaškimi lignji, na telesih ulovljenih ali poginulih kitov pogosto najdejo brazgotine priseskov še vedno skrivnostnih mehkužcev.
Zanimiva so tudi druga jadranska kitolovska pričevanja. Sto let po dogodku v Novigradu, 3. januarja 1953, je živahna nona napol v morju, napol na kopnem pred Golijo na Pagu opazila kakor velikansko, skoraj svetopisemsko ribo in to jadrno stekla povedat ribiču Ivanu Biliću. Možaku je bilo zaradi dimenzij in videza takoj jasno, da je kit. Takrat še ni bilo današnjega Greenpacea, naravovarstvenih zakonov in združenj, ki bi menda ubožne polže lazarje naseljevali v zapuščene hiške bolj premožnih slinarjev.
Duje, kot so rekli Ivanu, je vzel puško in v nemočno žival brez vidnega učinka izstrelil šest krogel. Potem je stopil po pomoč in vrv, v mrazu priplaval do kita in mu nataknil zanko okoli repa, pomočniki pa so ga poskušali s 50-metrsko vrvjo potegniti na suho. A žival se ni vdala, na pomoč ji je prišla plima, čez čas je bil kit spet v vodi, Bilić in tovariši so se mu približali v čolnu, kit je zamahnil z repom in jih po zraku odpljusknil deset metrov daleč. Vrv se je pretrgala, kit je odplaval skupaj z zanko na repu. Medtem se je na obali zbral in zabaval ves Pag, vodjo kitolovcev so zbadali: »Duje, izgubija si kita!«
A pobeglemu kitu se je iztekalo življenje, po dveh miljah v morju je spet nasedel. Bilić v čolnu ga je dohitel, tovariš miličnik, ki je bil zraven v imenu države, je vanj (kita) šestkrat ustrelil iz pištole. Spet ni bilo nič, nakar je Duje zlezel kitu na glavo in mu z dvema kosoma lesa zamašil nozdrvi. Čez pol ure je bila uboga žival mrtva.
Zgodbe pa še ni konec. Kita so hoteli s parnikom Podhum prepeljati na Reko, a ni šlo, beštija je bila dolga skoraj 12 metrov in težka 11 ton. Priti je morala večja ladja. Brez prepariranja, zima je bila huda, so kita za vstopnino razkazovali na Reki, v Ljubljani, Beogradu in Novem Sadu. Ko je začel smrdeti, so ga podarili Vladimirju Bakariću, gospodarju življenja in smrti na Hrvaškem in okolici, ta ga je naprej podal zagrebškemu prirodoslovnemu muzeju. Tam je menda še danes.
Kit je umrl strašno, a tudi koristno. Prebivalci Paga so dobili del vstopnine od vsejugoslovanskega ogledovanja kita in si s temi dinarji napeljali vodovod. Potem je nekaj let veljalo reklo O, da nam je vsako leto vsaj en kit. Hvaležnost je bila tako velika, da je meščan Ante Ogujić o živali, lovu nanjo ter lepotah kapljanja iz vodovodne pipe napisal in uglasbil pesem. V junaškem desetercu.
Kot rečeno, kita videvajo in videvamo v Jadranskem morju tako rekoč vsako leto. Čeprav tehnika napreduje, jih seveda ne ubijajo več, pač pa prebrisani domačini kljub prepovedi organizirajo oglede ogroženih živali (spominjam se člankov o samici z mladičem), ki iščejo izhod iz jadranske pasti. Ne veš, koga bi zatolkel, pohlepne domorodce ali bedaste turiste. Oblasti ni blizu, čeprav ne mislim, da bi morala na koga streljati.
Ušel ribičem, vojaškim ladjam in maršalu Titu
Jadransko morje je doživelo še eno, morda najbolj spektakularno hajko na kita. Bilo je leta 1956. Najprej so ga opazili ob Pagu, potem je skozi Podvelebitski kanal priveslal pred Novigrad, kam bi drugam. Takrat so nanj, ocenjen je bil na 20 metrov in 50 ton, odprli ogenj iz dobesedno vseh topov. Lovili so ga ribiči, nanj streljali z vojaških ladij in mitraljirali iz letal. Govorilo se je, da je dovoljenje za vojaški del lova dal sam maršal Josip Broz - Tito. Morda so generali načrtovali tovarno, v katerem bi kita skuhali v vojaško žajfo. Kljub skoraj tretji svetovni vojni je živali uspelo izginiti, nazadnje so ga videli, ko je našel izhod iz Ninskega kanala.
Pri nas, v Sloveniji, pa so ostali ostanki kita, ki so mu, bila je samica, dali nekoliko tragično ime Leonora. Njeno truplo so 10. marca leta 2003 našli v Piranskem zalivu, ne v Savudrijski vali. Oblasti, znanstveniki in muzealci so sklenili, da bodo ohranili celotno okostje brazdastega kita, ki mu pravijo tudi hrbtopluti kit, veliki kit. Zraste do 25 metrov, na tehtnici bi potegnil do 80 ton, je druga največja žival na Zemlji. Takoj za kar do 200-tonskim in do 33 metrov dolgim sinjim kitom. Mimogrede: občasno se vrsti celo parita, križata.
Preparirano okostje je lepo in z obilo privlačno podanih podatkov in dokumentarnih fotografij na ogled v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Leonora je po navadi doma, enkrat pa so jo posodili, da je lebdela nad unikatno predstavo Letečega Holandca v režiji Matjaža Bergerja in na filozofski baušteli Mladena Dolarja in Slavoja Žižka. Leonora je dala zadevi najbolj viden pečat. To pa še ne pomeni, da mora biti, Wagner gor ali dol, na voljo za vsak podeželski cirkus.
Nekoč jih je bilo skoraj pol milijona
Pred začetkom komercialnega kitolova na začetku 20. stoletja je bilo v morjih morda 470.000 odraslih brazdastih kitov (400.000 v Tihem oceanu), leta 2000 so populacijo ocenili na 53.000 (večina v Tihem oceanu), v Sredozemlju pa na 3500 živali, letni prirastek naj bi bil od 4 do 5 odstotkov.
Na vrhuncu lova na brazdastega kita med letoma 1946 in 1965 so v sezoni pobijali po 30.000 kitov, sledil je zlom zaradi prelova. V sezoni 1978/1979 je bilo ubitih še 743 brazdastih kitov, v Sredozemlju je bil lov na to vrsto najbolj intenziven okrog Gibraltarja.
Mrtva samica brazdastega kita, ki je bila 10. marca 2003 najdena v Piranskem zalivu, je zato vzbudila precejšnje zanimanje javnosti. V času najdbe je truplo že razpadalo, zato se je Prirodoslovni muzej Slovenije odločil, da bo ohranil samo skelet.
