Kiselkasti bohinc iz domačih brajd leži globoko v jezeru

BOHINJSKA BISTRICA – »Kot je videti, bodo morda nekoč okoli Bohinja res stali vinogradi,« se prešerno nasmeje Krsto Tripič iz Bohinjske Bistrice in skomigne z rameni: »Če bi pred petnajstimi leti kdo rekel, da bi imeli mi Bohinjci vino! Trta je po naših koncih že rasla, tista na železniški postaji je stara menda več kot sto let, vendar se nihče nikoli ni polotil vinarskega dela pridelave grozdja.« Nato Tripič pojasni: »Ampak naše vino sploh ni vino, ker se pod tem nazivom ne sme prodajati. Saj ga sploh nismo kanili prodajati, imamo ga le zase, a smo se kljub vsemu odločili, da ga uradno poimenujemo bohinc – fermentirana pijača iz domačih brajd. Je malo bolj kiselkasta, z vsebnostjo alkohola okoli 11 odstotkov.« 

Bi rekli, da vinarstvo v bohinjskem kotu spada v rubriko Saj ni res, pa je! Vendar v raju pod Triglavom stojijo pristni bohinjski vinogradi, okoli štirideset jih je. Niso veliki, drobni in nebogljeni so še, a se je zgodba o bohinjski fermentirani pijači iz domačih brajd prijela med domačini. Vinogradniki, ki so posuti po vaseh ob Savi Bohinjki, doma pridelajo grozdje, vsak po svojih močeh in znanju. Ko dozori, se ga potrga in zbere pri Tripiču. Iz Bohinjske Bistrice ga odpeljejo do Velikih Malenc, do Jožeta Praha, kjer se zrele bohinjske grozde obdela po vseh zapovedih vinarske in kletarske obrti. Iztisnjena tekočina se prelije v sode, kjer dozori, in na Velikih Malencah vino tudi ustekleničijo ter pošljejo na pot proti domači grudi, kjer ga razdelijo med pridelovalce.

»Posebnost našega bohinca je potop v Bohinjskem jezeru. Od vsakega letnika, prve smo dali na svetlo leta 2012, v jezero potopimo trideset steklenic. Naš arhiv je na izjemnem, posebnem mestu, v Bohinjskem jezeru, na globini okoli petintrideset metrov, kamor ga prenesejo naši domači potapljači,« smo slišali iz ust bohinjskih vinogradnikov.

Bohinc je pridelan iz vsega grozdja, ki uspeva pri njih: »Od žametne črnine do pravih samorodnic, vse, kar raste na naših brajdah, gre v tekočino. Ob pridelavi grozdja ne uporabljamo nobenih škropiv, nobenih dodatkov, vino je to, kar nam podari mati narava.« Ideja se je rodila pred dobrim desetletjem, še pred tem so pri Tripičevih posadili trto. »Začelo se je za šalo, prijatelji so mi iz Prekmurja prinesli trto, ki sem si jo vedno želel. Ideja bohinjskega vinogradništva je postala simpatična mnogim. Začeli smo s 24 člani, zdaj nas je že čez štirideset. Edina težava, ki se pojavlja pri našem vinogradništvu, je količina. Letos smo potrgali okoli tisoč kilogramov grozdja.«

»Bohinjski vinogradniki stremimo k temu, da bi se Bohinjci tudi na ta nadvse nenavadni, vinogradniški način začeli povezovati med seboj. Letos smo zasadili trto celo na Uskovnici, planini med Bohinjem in Pokljuko, ki je zagotovo edini nasad trte v Sloveniji, ki leži nad tisoč višinskimi metri,« razloži letošnja bohinjska vinska kraljica Maja Sušnik iz Nomenja. Povedo, da je njihova kraljica nekaj posebnega: »Povsod drugje je vinska kraljica izbrana le za eno leto in mora biti neporočena, pri nas je edini pogoj, da je iz bohinjske vinogradniške družine ter da lahko zdrži naš mandat kraljevanja bohinjskemu vinu, ki je dolg ne eno, ampak polnih pet let.«

»Zadala sem si nalogo promocije Bohinja skozi idejo pijače bohinc ter dogajanje okoli njega,« pove Sušnikova in dodaja: »Bohinjski kot ni registriran vinorodni okoliš, morda pa bo čez sto let. Nikjer niti ne piše, da Bohinjci nimamo starejše trte, kot je tista na mariborskem Lentu. Ko smo šli malo naokoli, smo naleteli na trto v Nomenju na železniški postaji, pa tudi pri enem domačinu je trta, ki je pri hiši toliko časa, da niti predniki današnjega lastnika niso vedeli, kdo in kdaj jo je posadil.«

Domačini zgodbo okoli bohinca prepoznavajo. Prihajajo do Tripičevih in povprašajo, kako se sadi trta. »Odločili smo se, da bomo naredili še bohinčka, brezalkoholno pijačo iz našega grozdja,« pove vinska kraljica, Tripič pa povzema: »Imamo težave z zgodnjimi sortami trte, ker je spomladi pri nas še zelo mraz. Tudi s poznimi sortami je križ, ker grozdje jeseni težko dozori. Iščemo sorto, ki bi bila optimalna za naš konec. Izbiramo med modro frankinjo, rizlingom, žametno črnino in prekmursko jurko.«