Stopi Polde v gostilno, prijatelji ga takoj obkrožijo:
»Povej nam po pravici, kako te je včeraj sprejela tvoja Pepca, ko si prišel tako nadelan domov?«
Polde: »Ne boste verjeli, vame je metala rožice.«
Druščina v en glas: »Kako?! Ni mogoče.«
On: »Prisežem, le iz cvetličnih lončkov jih je pozabila dati.«
Pri Korenčkovih se veselijo, na svet je naposled privekal novorojenček. Sreče kar ni hotelo biti konec še takrat, ko je ta mali spregovoril prvo besedo. Izusti: »Babi.« Potem pa gorje. Naslednji dan babica umre.
A življenje gre naprej, veselje se znova naseli v hišo, mali Ferdo spregovori že svojo drugo besedo: »Dedi.« A glej ga, zlomka, dan pozneje umre tudi dedek.
Nekaj dni zatem otrok spregovori že tretjo besedo: »Ati!« Ko oče to sliši, se ustraši, da bo naslednja žrtev on, zato napiše oporoko, gre k spovedi in uredi vse najnujnejše. Njegova noč je dolga, nenehno se zbuja. Ko napoči jutro in se zbudi, veselju ni konca. Steče na dvorišče in vpije: »Živ sem, živ!«
Nakar iz hiše priteče žena: »Norec, ne deri se, a ne veš, da je ponoči umrl sosed?«