Kerčmarjeva po 35 letih na borzo namesto v Muro

MURSKA SOBOTA – V Sloveniji je skoraj 125.000 brezposelnih. Že čez štiri dni, 13. junija, bo odjeknila nova socialna bomba, ta bo še posebno eksplozivna, ta bo pretresla celotno Pomurje! Za seboj, če se ne bo zgodil čudež, bo pustila pravo razdejanje, psihične travme, človeške žrtve. Leto dni pred 90. obletnico bo namreč tudi formalno ugasnila Mura, legendarna tekstilna tovarna, ki je v najboljših časih napajala in preživljala polovico Pomurja!

Zanjo je na vrhuncu delalo kar 6500 delavk in delavcev, prav toliko družin, preprosto pomnožite in dobili boste izjemno cifro sitih ust in ustec, zraven pa še nešteto manjših ali večjih podjetij, ki so živela zaradi sobivanja z Muro. To je bil konglomerat, ki je vzdrževal normalno temperaturo na severovzhodu Slovenije. V petek bo ta zdrsnila na najnižjo možno raven, saj bo okoli 1200 delavcem prenehal odpovedni rok, ki jim ga je odredil stečajni upravitelj Stevo Radovanović. Zadnja lastnica družbe Mojca Lukančič seveda ni poravnala šestmilijonskega davčnega dolga (toliko, kot je dobila tudi državne subvencije), ves čas sicer zatrjevala, da ima investitorja, »še do včeraj je imela rešitev,« je pred dnevi godrnjala predsednica sindikata Aha Mure Jolanka Horvat, »in kje je ta rešitev zdaj, naj stopi pred zaposlene in to pove, če si upa!« Ne, seveda si ni upala, takrat je pravzaprav pokazala pravi obraz novodobnih lastnikov, ki jim je za dostojanstvo podrejenih prav malo mar.

»Če bi namreč imela čisto vest, bi stopila pred nas in naznanila: 'Ljudje, ne bo šlo, pred nami je črni scenarij!' Da nas je tako hinavsko zapustila?!« sta se skorajda družno razjezila Aleksander in Danica Kerčmar, zakonca, ki sta Muri s srcem predana že 35 let (nemalo jih je še več), zaradi katere sta sploh skupaj, ki jima je država, tako kot preostalim, obrnila hrbet in ju bo zdaj kot najslabša mačeha zabrisala v poln akvarij morskih psov. Ta akvarij pa je v njunem primeru – skrajno neperspektivno in brezupno okolje, na katero je država v svojih strategijah ali popolnoma pozabila ali pa ga lahkomiselno prepustila kapitalističnemu globalizmu.

Mura je zakon!

Zakonca Kerčmar sta se že drugič, prvič leta 2009, ko se je začel programiran stečajni postopek, ta pa še danes ni končan, znašla na grozečem vrtiljaku – zapiranja Murine tovarne. »Situacija je naravnost kritična!« je vzkliknil 55-letni Aleksander, mojster v likalnici. »Upam, da razumete moj strah, če v družini dva ostaneta brez službe, za nameček pa jo tudi hči že predolgo išče?!« Hči Sanja je sicer diplomirana medicinska sestra. Tako njen oče kot njena mama že od začetka opravljata isto delo, on v likalnici, ona v šivalnici. V Muri se je zaposlila takoj po opravljeni srednji tekstilski šoli, v zlatem obdobju, avgusta 1979. Pol leta za njo je iz vojske naravnost v Muro prišel Aleksander.

»Nikoli nama ne bo žal, da sva se zapisala prav Muri, veste, takrat je bila to z naskokom številka ena, vsak si je želel delati v Muri, vse smo imeli, celo višje plače od učiteljev,« je bil nostalgičen. »Ko sem dobila prvo plačo,« se je še živo spominjala Danica, »in jo nesla pokazat očetu, mi je dejal: 'Mala, poglej, že 30 let mizarim, pa imam nižjo!'« Če ne bi bilo Mure, najbrž tudi Kerčmarjeva ne bi bila skupaj, povezala pa ju je prav tista vsakodnevna hoja iz tovarne proti avtobusni postaji, Daničin avtobus je stal zraven Aleksandrovega, ta je prihajal z Goričkega, »malo klepečeš, se pogledneš, iskrice poskočijo, enkrat je povabil na kavo … pa jaz njega,« se je še nasmehnila, in, evo, vzela sta se, dobila Sanjo in Jerneja, odtlej kraljujejo pri njej v Polani.

Večni dolg

Tudi zato ju na Muro vežejo najlepši spomini. Ki pa se vse od osamosvojitve, ko je Mura izgubila mogočen jugoslovanski trg, spreminjajo na slabše. Zvrstili so se raznorazni direktorčki, vsak s svojo vizijo, predano delavstvo jim je slepo verjelo, direktorčki so se medtem že rešili, podrejeni pa nasedli. Morski psi so vse bližje … »Ravno včeraj smo imeli sestanek z ministrico za delo,« nam je sporočila Horvatova. »Vendar: prav nič nam ne bodo pomagala vsa ta visokoleteča izobraževanja, za katera se zavzemajo, saj je Pomurje ostalo brez industrije, prostih delovnih mest pa ni!«

»Vam povem, ljudje bi neizmerno radi delali, toda kje?!« je zamahnil Aleksander. »Saj samo še velike trgovske centre odpirajo!« je dodala Danica. »Pa še teh ne bodo več, ko bo usahnila kupna moč.«

»Še enkrat: ta Mura je preživljala pol Pomurja, iz naših dobičkov so se ustvarjala delovna mesta tudi v drugih dejavnostih, zdaj, ko potrebujemo pomoč – ni nikogar!« je izrekla šivilja Jolanka, ta je pri Muri še leto več kot Kerčmarjeva. »In ko so potrebovali devize, kadar jih je v Jugi primanjkovalo, so ponje prihajali v Muro,« je pojasnjeval Aleksander. »Ta je organizirala tudi družbeno prehrano, ne nazadnje nogometni klub itd. Na to so vsi pozabili in zdaj govoričijo, da Mura rabi denar ter koliko da so ga že vanjo vložili! Veste, Mura je v vseh teh letih prispevala okolju dvajsetkrat več, kot pa je zdaj dolžna!«

Razčlovečenje

Zdi se, da je državni aparat izkoristil njihovo protestantsko etiko, ki temelji na zmernosti. Nekdo se je pošteno omastil. Prav nezmernost in nesposobnost pa sta iz pomurskega velikana naredili ničvrednega pritlikavca. Tako se v zadnjem času počutijo vsi delavci, ki so dolga leta stiskali zobe, Kerčmarjeva, denimo, že petnajst let nista bila normalno na dopustu, skupaj pa na mesec zaslužila toliko, kolikor znaša povprečna plača – »pa še zdaleč nisva jamrala!« je vskočil trdoživi Aleksander –, zdaj pa jih država obravnava kot invalidne norčke in jih poskuša na nečloveški način, da, reče se, prestrukturirati, v prevodu – razčlovečiti! »Resnično, najbolj bom nesrečen, če bomo morali še naprej hoditi na ta brezvezna predavanja, ki so popolnoma zgrešena in nepotrebna!« je togotno dejal. »Pazite, nekoga so poslali celo iz Krškega, da nam je odpredaval, kako varčevati!«

»Počutili smo se tako ničvredne,« je potožila Danica.

»'Veste, zdaj boste morali pa samo enkrat na teden po nakupih, da boste lahko preživeli!' Rekel sem ji, draga moja, mi v Muri smo morali že doslej šparati, da smo lahko preživeli! Ne govorite mi, kako in kaj, saj to je čisti idiotizem, da se država s tem ukvarja, pa še drago plačuje, še enkrat, vsak izmed nas bi se zaposlil kjer koli, da bi le delal!« Aleksandra in Danico je najbolj strah, da sta že toliko stara, da sta na tem trgu nezaposljiva, sploh pa s srednješolsko izobrazbo, da se še zdaleč ne čutita za v penzijo, po glavi jima roji zgolj, kam, kako naprej?!

Aleksandra, ki bo moral na svoj rojstni dan, 21. junija, na borzo (do penzije so mu preostala še štiri leta), pa najbolj skrbi prav tisti dan, ko se bo, kot vsa ta leta, prebudil nekaj pred peto uro zjutraj, ter se nenadoma spomnil, da je pravzaprav obsojen na večni dopust... in na akvarij samih morskih psov. Nemara se bo prepustil še prestrukturiranju. Tik pred penzijo bo potencialnemu delodajalcu poslal še prošnjo za delo, ta pa mu bo odvrnil, da je sicer fantastičen kader, da pa so izbrali nekoga drugega in da ga bodo poklicali ob naslednji priliki. Te seveda ne bo nikoli. Ko se ti zmeša?!

Da, to mu je omogočila prav ta država, ker se ji ni dalo premisliti o lastni prihodnosti.