Ker noče sedeti križem rok, 72-letnica začela na novo

ŠOŠTANJ – V trenutku, ko nastaja ta članek, izpod prstov avtorice še v udobni pižami, na kavču, s skodelico vroče kave, je zgodnje jutro in zunaj divja huda ura. Medtem se gospa Marinka Pirečnik, 72-letna upokojenka, skozi grmenje in treskanje črne nevihte prebija iz Šoštanja proti Ljubljani, v studio oddaje Dobro jutro. Ko smo dan prej v sončnem jutru vstopili v Marinkamo, butik za močnejše postaje, se je njegova lastnica prijela za glavo. »Ko bi vedeli, koliko sem jaz morala dati skozi v teh 14 dneh,« je vzkliknila, a prav nič samopomilovalno, daleč od tega, v smehu je razložila, da jo mediji naravnost oblegajo. Vse samo zato, ker je pri 72 letih stopila na novo poslovno pot, se čudi gospa Marinka.

Prvi butik za močnejše

Pot, ki jo sicer zelo dobro pozna. Leta 1988 je namreč v Ljubljani odprla prvi butik za modo za večje konfekcijske številke v Sloveniji, Mozamo, moda za močnejše. »Bil je cel bum, hodili so iz cele Slovenije in res smo dobro delali,« pravi. Tako je pridobila ogromno izkušenj o izbiri pravega kroja za prirejevanje modelov za večje številke, ki jih zdaj uporablja pri novem projektu. Kot lastnica in prokuristka zdaj, na začetku, vodi in usmerja vse delo ekipe novega, dober teden starega butika. Mladim, ki delajo z njo, direktorici in preostalim šiviljam pa želi biti tudi mentorica. Zatem ko je leta 2001 prodala Mozamo in se upokojila, ji je namreč postalo, kot pravi, na smrt žal. »Čez pol leta, ko sem se spočila, mi je bilo pa žal, če bi takrat imela enega za seboj, da bi mi ta mlada pomagala, bi jaz lahko še do 70. leta delala,« pove in doda, da bi delo nato, ko bi jo izučila, predala mladi naslednici. Dvanajst let je tega, odkar se je upokojila, lani pa se je preselila nazaj v rodni kraj. »30 let me ni bilo v Šoštanju,« pripoveduje, »in vse imam tukaj, otroke, brate, sestre, vse. Lokal v Ljubljani sem prodala, ostala mi je velika hiša in tako sem jo prodala.«

Kaj pa zdaj?

Na hčerino pobudo se je priselila nazaj v Šoštanj, ko pa se je ustalila, je začela razmišljati. »Kaj hudiča naj zdaj jaz, kakšnih 10 let bom še živela, naj kar na smrt čakam? Na, ne bom!« Hkrati je opažala, koliko je brezposelnih mladih, povsod, tudi v njenem sorodstvu, in se odločila: »Kaj če se skorajžim še enkrat?! Tako sem vložila vse svoje prihranke, začela in jaz verjamem, da se mi bo vrnil ta denar, da bom uspešna.« Ustvarila je že dve delovni mesti, za direktorico in šiviljo, ki bo v šivalnici v trgovini prirejala oblačila tako, da bodo strankam najbolje pristajala, »ker so močnejše gospe toliko različne, da je treba vsaki obleko majčkeno prirediti na postavo, veste, na suhicah, če jim damo majčko, jaknico, vse takoj prav pade.«

Če verjamete ali ne, vrhunski šivilji za piko na i je ime Zora Tkalec. Ta pravi, da je danes čedalje manj učnih programov za šivilje in da se za ta poklic odloči bistveno manj deklet. »To je pa najbolj skrb vzbujajoče,« pravi gospa Marinka, »da jih enostavno ni, ker se ne učijo več.« Meni, da bi vsekakor imele perspektivo, saj se po njenem mnenju odpira trg za majhno butično proizvodnjo, ki ponuja kakovostne slovenske izdelke srednjega kakovostnega razreda. Uvoženi tekstil boljših podjetij je predrag, »cenejšega pa, mislim, da so se že zdaj vse nasitile, čim smrdi po Kitajski, ga nobena noče več obleči in vedno bolj bodo iskale take, kot smo mi«. Prav tako zapolnjujejo nišo oblačil za ženske z močnejšo postavo, saj je težko dobiti lepo obleko za res veliko številko. Direktorica Simona Likeb vseeno previdno pravi, da potrebujejo čas, da se bo stvar razvila, a optimistično dodaja, da je bilo že prvi teden nekaj obiska in da so naročila. Stranke se zavedajo razlike med njihovimi in uvoženimi izdelki in tega, da kupujejo oblačilo, ki ga bodo lahko nosile toliko in toliko let. Medtem energija gospe Marinke kot hudournik podira predsodke in pomisleke.

Prva obleka v internatu

Vstopa na tekstilni trg v kriznih časih se ne boji. Nič čudnega, saj so za njo že trije uspešni projekti. Samostojna podjetnica je od leta 1973. Začela je z izdelovanjem drobnih predmetov iz tekstila. »Delale smo platnene šivane klobuke za na plažo pa kape, in sem jaz sama osvojila tržišče od Kopra, Pulja, Reke, Crikvenice, Zadra in Splita. Enkrat smo imeli rekord, v eni sezoni smo jih prodale 45.000.« Pozneje se je preselila v Crikvenico, kjer je imela butik »za take letne cunjice, kot se nosijo na dopustu, in tam je bil glavni artikel indijski bombaž, oblekice iz njega«. Po izobrazbi gospa Marinka pravzaprav ni šivilja, temveč trgovska poslovodja, a šivati zna že od malega. »Moja mama je bila šivilja, in ko sem z noskom dosegla mizo s šivalnim strojem, sem jo gledala. Že kot majčkena sem si znala oblekico narediti.« To ji je prišlo prav na trgovski šoli v Mariboru. Revni so bili doma, pa ni imela kaj za obleči, a zaželela si je obleke iz blaga, ki ga je videla v neki izložbi. »Za 14 dni sem hrano v internatu odpovedala, da sem si kupila tisto blago, in sem si sama sešila obleko, na roke, brez šivalnega stroja.« Komaj je preprosila profesorico, da ji dovoli tri dni izostati od učnih ur. Nato ji je ta rekla: »Zdaj pa se obleci in se pridi pokazat v učilnico!« No, potem je pa videla. Ni mogla verjeti, da si je Marinka to sama sešila, od blizu je pogledala vsak šiv.

Niti so se še trdneje vtkale v Marinkino življenje, ko se je leta 1960 poročila z zelo dobrim krojačem. »Takrat so bili krojači zelo cenjeni in iskani, takrat še ni bilo konfekcije,« pravi. Mož je imel resnično veliko delavnico, kakšnih pet pomočnikov, tri vajence, Marinka pa je vodila računovodstvo, a sproti pobrala tudi veliko znanja o krojenju. Predvsem pa je to delo njeno veliko veselje, ki ji ni dalo miru in je pustilo počivati v pokoju. Odprtja novega butika so bili prav tako zelo veseli v Šoštanju, ki kakor mnoga mala mesta v svojem jedru odmira. Župan, ki je prišel pozdravit na odprtje, je zadovoljen, da se je odprlo nekaj novega. Lokal v mestnem jedru ne stoji več prazen poleg pekarne Mišmaš, s plakata v izložbi mimoidoče pozdravlja Ksenija, prijateljica gospe Pirečnik. Spoznale sta ju ravno obleke za močnejše. »Je mar model?« vprašamo. »Nee, podjetnica!« pove Marinka in doda, da je bila ona tista, ki je pomagala skovati geslo Marinkamoja: Lepe ženske ni nikoli preveč! Ne pozabite ga!