Ker ni znal nemško, bi 
moral plačati 2000 evrov

LJUBLJANA – S takšnimi in drugačnimi težavami se soočamo potrošniki, zato je Evropski potrošniški center Slovenija 10. obletnico delovanja mreže Evropskih potrošniških centrov zaznamoval s turnejo. Potujoča pisarna v rdečem avtobusu starodobniku, angleškem double deckerju, je obiskala Kranj, Novo Gorico, Postojno, Koper, Maribor, Novo mesto in Ljubljano. Potujoča pisarna potrošnike nagovarja z vprašanjem: Kje vas čevelj žuli? »Žuljev, ki tiščijo potrošnike, je precej,« je pojasnila vodja centra Romana Javornik. »Mi jih potrošnikom brezplačno pomagamo ozdraviti, ko nastanejo, ali pa delujemo preventivno, ko se še niso pojavili. Na primer z izdajanjem informativnih gradiv.« Težave naših potrošnikov v tujini posredujejo centru v državi prodajalca, ta pa potem poskuša urediti težavo s prodajalcem.

In kaj je turneja pokazala? »Izstopata dve skupini potrošnikov. Tisti, ki svoje pravice dobro poznajo. To so predvsem mladi in izobraženi. In nasprotni pol, tisti, ki jih ne poznajo.« Novi prodajni kanali, iz teh včasih kar grdo smrdi, kot je spletna trgovina, so lahko past predvsem za starejše. Ti imajo pogosto slabo računalniško znanje in se težko znajdejo na svetovnem spletu. Pa tudi preveč naivni so. Morda še kot posledica prejšnje ureditve, ko je zanje mislila država.

Goljufije pri prodaji traktorjev

Razlik med ozaveščenostjo žensk in moških v centru ne opažajo. Razlike so pri vrsti blaga, ki ga eni ali drugi kupujejo. Da še tako lepe slike in privlačna cena na spletni strani niso edino merilo za nakup, priča primer pri prodaji traktorjev. S primerom se je ukvarjala sodelavka na centru Martina Gašperlin. »Pojav te vrste goljufije navadno zaznamo spomladi in jeseni. Vzorec je vedno enak. Potrošnik na spletni strani bolha najde spletno povezavo, tam ga premami ugodna ponudba. Po elektronskem dopisovanju se s prodajalcem sporazume, da bo od skupne vrednosti traktorja nakazal le polovico zneska, drugo polovico pa bo plačal po dobavi.

Traktorje je ponujalo podjetje s sedežem v Združenem kraljestvu za 5000 evrov, polovični znesek pa je potrošnik nakazal na račun na Poljskem. Po mnenju Gašperlinove je bilo kar več znakov, po katerih bi potrošnik, ki ga ne bomo imenovali, lahko ugotovil, da tu nekaj smrdi. Prvi je nerealna cenovna ponudba, drugi brezplačni spletni poštni predal (elektronski naslov na primer s končnico gmail.com, namesto končnice z imenom podjetja). Potem ko je na spletni strani www.instantstreetview.com poskušala najti lokacijo podjetja prodajalca, je ugotovila, da je naslov nekje med angleškimi stanovanjskimi vrstnimi hišami. Preverjanje naslovov sedežev sumljivih podjetij zato svetuje tudi drugim!

Nekega našega potrošnika bi kmalu drago stalo že samo poizvedovanje, koliko stane kuhinja. Primer so nam takole opisali. Potrošnik si je pri avstrijskem veletrgovcu s pohištvom ogledal ponudbo kuhinj. Ena mu je bila še posebno všeč, pa se je začelo elektronsko dopisovanje. V angleškem jeziku, ker potencialni kupec nemško pač ni znal. Od prodajalca je zahteval originalni predračun. Ko se je v trgovini spet oglasil, so mu v podpis dali »kaufertrag« – kupo-prodajno pogodbo. Misleč, da je to predračun, je podpisal.

Po premisleku se je odločil in prodajalcu sporočil, da kuhinje ne bo kupil. Veletrgovec je zahteval plačilo pogodbene kazni 2000 evrov. Evropski potrošniški center Slovenija mu je pomagal, avstrijskemu centru je pojasnil, da je med kupcem in prodajalcem prišlo do nesporazuma zaradi nerazumevanja jezika. Strokovno bi temu rekli, da je nastal šum v komunikaciji. Ker kupec ni vedel, da je podpisal kupo-prodajno pogodbo, je prodajalec nato od zahteve po plačilu pogodbene kazni odstopil.

Elektronska pošta zavrnjena

Na center se je obrnilo tudi precej potrošnikov, ki so, da bi prihranili pri stroških za električno energijo, kupili napravo imenovano energy saver pro. Ta naj bi prispevala k varčevanju z energijo. Po njeni uporabi so ugotovili, da nima oglaševanih lastnosti. Hoteli so jo vrniti, a je bila e-pošta zavrnjena ali pa so prejeli neprijeten odgovor. »Da ima podjetje za uvoz in distribucijo sedež v ZDA, kjer se pregledajo primeri iz vsega sveta, zato lahko vračilo denarja traja kar nekaj časa, od dva do tri mesece.«

Žal center v takšnih primerih potrošnikom ni mogel pomagati, pomoč je omejena na reševanje težav pri nakupih na notranjem trgu EU, Islandiji in Norveškem.

Mi pa potrošnikom svetujemo, naj upoštevajo stara pregovora: »Ni vse zlato, kar se sveti,« in: »Previdnost je mati modrosti!«