Ker ni plačal davka za tujo hišo, so ga rubili

DOMŽALE - Ivan Jagarinec iz Domžal je pred 25 leti prodal hišo, ki jo je kot uspešni slikopleskar sezidal, da mu inflacija ne bi požrla privarčevanega. S kupnino je kupil dve stanovanji, v enem je danes njegova hči z družino, drugega oddajajo. Upokojenec živi v družinski hiši, ki jo ima v solastništvu s svojima otrokoma. Ves ta čas je mirno plačeval davke, okoli 300 evrov, vse do letos, ko je junija prejel odločbo z odmero davka na nepremičnino. In iz odločbe v tistem ugotovil, da je po toliko letih še vedno lastnik hiše, ki jo je prodal pred četrt stoletja (za 50.000 evrov), še več, ugotovil je, da je medtem postal celo lastnik več deset metrov asfaltiranega cestišča, pravzaprav kar ulice, ki se imenuje Mačkovci in simbolizira nekakšen domžalski Beverly Hills. Takšnemu bogastvu seveda pritiče tudi ustrezno visok davek, in ta je v Ivanovem primeru 1300 evrov!

Ivanu se je tedaj rahlo zavrtelo, zato je stopil do Gursa, opozoril na napako, Gurs je to sprejel, priznal in popravil. »Davčna pa ne!« je nejevoljno usekal. Ampak to, da Durs ni ravnal kot Gurs, je izvedel šele septembra, ko se mu je še bolj zavrtelo. Z Dursa je namreč prejel sklep o davčni izvršbi. »In to brez vsakršnega opomina, kaj šele položnice!« Če se je pred toliko leti bal inflacije, to pot ni imel časa niti za najmanjšo bojazen, saj mu je Durs po hitrem postopku in na njegovo veliko presenečenje odtrgal kar od penzije. »To je bil klasični rubež!« ki ga po Ivanovem mnenju seveda ne bi smelo biti. Šele na ta sklep se je potem pritožil, na Dursu pa smo izvedeli, da bi se moral že na odločbo, in dobil novembra odgovor oziroma obvestilo o odstopu pritožbe: Durs je pritožbo v nadaljnje reševanje odstopil ministrstvu za finance. Ivan Jagarinec, ki je na lepem postal lastnik tuje hiše in ulice, ne verjame: »Ni šanse, da bom zarubljeno dobil kdaj nazaj, ni šanse, to je že zavoženo!« Med drugim je stopil še do Dursa in izvedel, »ja, gospod, niste se pravočasno pritožili …«

»In jaz moram zdaj plačevati za napako Gursa?!« benti in pokaže s prstom na zbirokratiziran aparat, ki je nehuman in lažno popoln.

Ozadja v ozadju

Seveda so vselej v ozadju tudi neka druga ozadja, ki se dotikajo Slovencem dobro znanega horukarstva in občinarstva. Zato se je odpravil tudi na domžalsko občino, že zaradi ulice, pa mu je referent, ko je izvedel, lepo povedal, da jo bodo odkupili, toda šele prihodnje leto, ko bodo imeli spet denar. »Sem pa izvedel, da bi se je zlahka rešil, če bi jim jo zastonj odstopil,« se je občinarstvu posmehnil sicer vedri Ivan.

Z njim smo se potem odpeljali na kraj zločina, če lahko temu tako rečemo, v naselje Mačkovci, tam pri Kamniški Bistrici, »ki je bilo takrat, ko sem zidal, precej bolj klavrno in še zdaleč ne tako razvpito, kot je danes«. Prebivalci tega domžalskega predela so, kot smo izvedeli, sami občinski asi in takšni z debelimi denarnicami, celo sumljive preteklosti. »Poglejte, ta, ki je od mene kupil hišo, jo je medtem že prodal, in ima tam zadaj, vidite,« je pljunil v stisnjeno pest in pokazal, »milijon evrov vredno vilo!«

Nedavno je stopil še do neke referentke, ki jo pozna že iz mladosti. »Pravijo, da je to moja hiša, daj uredi, prosim, oziroma popravi,« jo je rotil. Ta pa ni hotela razumeti. »Preprosto in lahkomiselno je le odmahnila, da tako pač je,« se je spominjal Ivan. Ki pa se ni dal: »Aha, kaj pa če bi šel zdaj kar na banko, vzel kredit in to hišo zastavil?« Menda ga je takoj zatem brž povabila na kavo in uredila.

Horukarsko občinarstvo

»Vidite, to hišo sem jaz takrat prodal!« Kljub mrazu si je Ivan Jagarinec privoščil in prehodil, opravil nekako daljši ovinek ob svoji nekdanji hiši, ki mu jo je nekdo, kdo ve, zakaj, zdaj naprtil. Njegov korak je bil samozavesten, zarežal se je: »Ulico bi morali poimenovati po meni, če je že moja in plačujem zanjo?!« »Veste, jaz sem hotel imeti v tem objektu – bife,« se je spominjal. A ni minilo dolgo, ko je prišel spet nekdo z občine in ga pred več kot 25 leti vprašal: »Si ti res mislil imeti tu bife?«

»Tako je!«

»Nikoli ga ne boš imel!«

Tedaj si je Ivan potiho mislil: »Če bodo takšni talali dovoljenja, bifeja res ne bom imel nikoli?!« Prav je predvideval. »Ko sem prišel potem na občino po dovoljenje, sem ugotovil, da je zanje odgovoren prav tisti, ki mi je še nekaj dni pred tem priporočal, naj se tega ne grem.«

In se ni šel. Mačkovci so bili očitno predvideni za elitno sosesko, nekakšne domžalske Murgle. To je bil čas horukarstva: če si bil pri koritu in si bil pomemben, so občinarji požegnali vse, dobil si zakoličeno parcelo, vodo, gradbeno dovoljenje, dobil si črno gradnjo. Ivan Jagarinec se je sicer še pravi čas, pred 25 leti, iztrgal iz te godlje, prepolne občinarske korupcije. Rubež, ki ga je doletel, pa je bržkone samo posledica enega izmed manjših okostnjakov, ki je zdrsnil iz omare.