ŽALOSTNO

Ker je rojena čez mejo, ima 164 evrov penzije

Objavljeno 21. januar 2013 09.42 | Posodobljeno 21. januar 2013 09.42 | Piše: Sebastijan Ozmec

Korentova Micka iz Vrbja je eden bolj žalostnih primerov sodobnega upokojenca.

Marija je vse življenje garala, zdaj pa životari. Foto: Igor Mali

VRBJE – Medtem ko mačeha država omogoča nekaterim mastno bogatenje, pogosto tudi nezakonito, pa druge državljane spravlja v obup. In življenjskih stisk je vse več. Predvsem med starejšimi, ki si bržčas niso mislili, da bodo jesen življenja preživljali v takšni državi in v takšni bedi. Ena izmed upokojenk, ki – tudi zaradi prazne državne blagajne – životari iz dneva v dan, je 81-letna Marija Korent, po domače Micka, iz vasi Vrbje pri Žalcu.

Nagrada za delo

Marija se je rodila v hrvaškem kraju Hum na Sotli, torej tik ob naši meji, kjer je na kmetiji staršev krepko garala vso mladost. Po drugi svetovni vojni se je izučila za šiviljo in poročila z Vinkom ter se preselila v Žalec. »Toliko sem v življenju prešivala, da so me na koncu morali potegniti stran od šivalnega stroja.« Samo dve leti po poroki ji je umrl mož in tako je ostala sama na kmetiji in morala krepko zavihati rokave, da je preživela. Najprej ji je bila dolgo v oporo hčerka Jožica, danes pa jo najbolj razveseljuje vnuk Jonatan.

Zadnja leta živi sama v hiški, v kateri lahko le čakaš, kdaj se ti bo kaj podrlo na glavo. Sprejela nas je v izbi, kjer preživlja zimske dni, in nam razložila, v kako nezavidljiv položaj jo je pahnila država. Nekaj časa je namreč prejemala borčevsko pokojnino po možu, ki pa so ji jo pred leti vzeli, saj se je rodila na drugi strani Kolpe in ne v Sloveniji. Tako mora preživeti s 164 evri na mesec: »Govorijo, da so penzije po 400, 500 evrov, glejte, koliko jaz dobim,« pokaže izpisek in doda: »Ena, ki je delala na občini, je mislila, da je pomota, vse je še enkrat preverila, pa nisem nič več dobila. Razne prošnje sem dajala, pa nič. Prej sem dobivala penzijo po možu, a so mi jo odtegnili, ker sem se rodila čez mejo. Nato so mi rekli, da tam ni bilo vojne. A je bila tudi tam. Vse življenje sem garala, na koncu imam pa tako nizko penzijo ...«

Kot da to ne bi bilo dovolj, je brezposelna tudi njena hčerka, ki ji zato ne more prav veliko pomagati. Zaradi revščine so morali dati v rejništvo vnuka, ki ga ima Marija nadvse rada. Tepejo jo številne bolezni, zaradi katerih je imela že nič koliko operacij, dve samo v zadnjem letu. Trenutno se poleg vseh bolezni bori še s pljučno embolijo, ki jo je dobila pred kratkim. Kljub temu da ne more hoditi brez bergel, sama obdeluje vrt, da ima vsaj krompir. Ki je na krožniku tako rekoč vsak dan. Pa ne le kot priloga.

Iz dneva v dan

»Res težko preživim. Stroškov je več kot penzije. Včasih sem še kaj našparala, danes ne morem nič,« nam je potožila, ko smo jo pobarali o preživetju. Na srečo ima prijazno svakinjo, ki ji gre z avtom plačat položnice in prinese kaj za pod zob. »Sosedi mi veliko pomagajo. Pokosijo travo, prinesejo jajca, mleko in podobno. Pridejo me tudi pogledat, če me cel dan ni iz hiše,« pove Marija, da torej brez sosedske pomoči ne bi zdržala dolgo.

Hrana na mizi ob pokojnini 164 evrov ni raznolika. Marija opiše svoj jedilnik: »Krompir sem posadila in ga tudi največ pojem. Kupila sem seme in ga pridelala. Je bil čudovit. Vnuk mi je prekopal zemljo, sosed pa pognojil, da sem lahko posadila zelenjavo. Poleg krompirja tudi rdečo peso. Rada imam tudi mleko, ampak ga ne smem veliko piti. Največ pojem zelenjavne oziroma krompirjeve juhe.«

Čeprav bi za takšne primere morala poskrbeti socialna služba – ne nazadnje nam država jemlje ene najvišjih davkov v Evropi, državo pa smo ustanovili ravno zato, da bodo ljudje preskrbljeni z najnujnejšim –, v Marijinem primeru ni tako. »Prišla je neka gospa od socialne, da me bodo dali v dom. Da bi se na hišo usedli. Jaz pa sem rekla, da bi rada tudi vnuku kaj zapustila. Sem že napisala testament. Hrano so nam sicer tam dali enkrat na leto. Dali so mi testenine, sladkor in mleko, ko so bile poplave,« nam je potožila, hčerka Jožica pa je dodala, da tudi humanitarne organizacije niso dosti boljše. Čeprav je denimo Cerkev dobila ogromne milijone evrov kredita, za delovanje Karitasa ni šel niti milijonček: »Od Karitasa sem dobila samo enkrat, dvakrat na leto pa od Rdečega križa.«

Za tegobe krivi tudi državne birokrate, ki so krivični, namesto da bi zares kaj uredili. Kot pravi Marija, ki se ne znajde med papirji, ki jih pošiljajo razne ustanove, ima tako nizko pokojnino tudi zato, ker je v življenju privarčevala tisoč evrov, zaradi česar očitno socialne službe menijo, da je bogata: »Prej sem malo našparala. Potem so vnuku izklopili internet, pa je bilo tako drago za nazaj napeljati, in še nekaj malega za šolo sem dala, pa so prihranki šli. Ampak zato, ker sem imela našparano in so oni to videli, zdaj dobim tako malo. Eni imajo avte in vse živo, pa dobivajo socialno pomoč, tisti, ki bi jo nucali, pa ne. Ko bi dobila vsaj varstveni dodatek, a tudi tega ni. Pravijo, da imam preveč zemlje. Ampak zemlje ne moreš jesti, če je ne moreš obdelati.« Upokojencev je v Sloveniji že dobrih 600.000. Verjemite, žalostna zgodba Marije Korent iz Vrbja ni osamljena. Daleč od tega. Z naše strani lahko dodamo le: »Držite se, Marija, ne obupat'!«

Črni časi

Če v državi ne bomo česa spremenili ali zaplenili nazaj nezakonito pridobljenega premoženja nemoralnih direktorjev ali politikov, bo slika za bodoče upokojence še veliko slabša. Na Gospodarski zbornici Slovenije so namreč opozorili na skrb vzbujajoče razmere. Po novem letu je število brezposelnih preseglo število 125.000, število upokojencev pa 600.000. Glede na to, da je število aktivno zaposlenih padlo pod 800.000, bo kmalu za enega upokojenca delal zgolj en delavec.

Deli s prijatelji