Ker je obema ime Jožef, se zapleta že celih 33 let

CELJE - »Svojim otrokom nikar ne dajajte svojega imena. Bodo same težave,« začenjata pripoved zakonca Jožef in Mira Kolar iz Trnovelj pri Celju; 75-letni Jožef je zavoljo tega zadnjih 33 let v nenehnem boju z birokratskimi mlini. Še nekaj časa bo trajalo. Kot tretjemu od štirih otrok, ki so se rodili v družini Kolarjevih, so starši nadeli ime po očetu. Niso slutili, da bodo zategadelj nekoč preglavice, saj veliko staršev otroke poimenuje po sebi, pogosto se to vleče kar iz roda v rod.

Jožefova kalvarija se je začela po očetovi smrti leta 1980. Takratno temeljno sodišče v Celju na zapuščinski obravnavi ni razdelilo hiše s pripadajočo parcelo na Obrtni cesti v Trnovljah. »Še danes ne vem, zakaj tega niso storili. Objekt je bil zgrajen že leta 1940, brata in sestra so se odselili, jaz vseskozi živim tu. Hiša je ostala pisana na pokojnega očeta. Najbrž so menili, da sem to jaz, nihče pa ni pogledal letnice rojstva. Oče bi bil danes star 119 let.« Birokratska površnost, malomarnost in togost so Jožefa stale precej denarja, živcev in časa. »Saj sem večkrat predlagal, naj se lastniške razmere vendar uredijo. Pa so mi rekli, da sam ne morem ničesar in da potrebujem pisna soglasja bratov in sestre. Niso mi ga dali, brez njihovega podpisa nisem mogel nič. V zemljiški knjigi je tako ostalo po starem. Pri vprašanju o premoženju so birokrati rekli, da nimam kaj, a ko so se začeli postopki glede črne gradnje, so se pa zgrnili nadme,« pove Jožef.

Leta 2005, ko so se po državi legalizirale črne gradnje, Kolarjeva nista mogla izkoristiti te možnosti. Čeprav ima Jožef gradbeno dovoljenje iz leta 1971, ga inšpektorica ni upoštevala, saj da v njem ni razvidno, na koga se glasi. Nanj ali na pokojnega očeta? Začela je postopek za odstranitev objekta. »Niti takrat nihče ni pogledal v zemljiško knjigo (ZK), da bi videl, da jaz formalnopravno vendarle nisem lastnik. Na sklepe okoljskega inšpektorata sem se pritožil in sodišče jih je razveljavilo, kajti kršitev ni bila dokazana. Toda inšpektorat je tri leta pozneje postopek obnovil in ponovno se je končalo na sodišču z enakim rezultatom.« A Jožefu še niso dali miru. Vmes se je obrnil na varuhinjo človekovih pravic, ki je po preverjanju ugotovila, da njegova pobuda ni utemeljena.

»Dolgo sem plačeval nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, potem sem šel na geodetsko upravo in jim zadevo razložil, oni so seznanili še davčno upravo. Odtlej nadomestila ne plačuje nihče, ker ni znan lastnik, zadeve v zemljiški knjigi pa niso urejene.« Upanje, da se bodo stvari le postavile na svoje mesto, se je Jožefu in Miri obudilo letošnjega junija. S celjskega okrajnega sodišča so jima poslali obvestilo, da so odkrili napako in da je Jožef dejansko le četrtinski lastnik objekta in parcele. Zanj je to tudi pomenilo, da je naposled dobil lastninsko pravico.

A birokracija pač ne bi bila birokracija, če ne bi trmasto nadaljevala svoje poti. Konec oktobra mu je okoljski inšpektorat izdal plačilni nalog in izrekel 500 evrov globe zaradi neupoštevanja sklepa inšpektorata, po katerem bi objekt že moral odstraniti. »Smešno! Oglobiti me hočejo na podlagi sklepa, ki ga je sodišče razveljavilo. Kdaj bo tega že konec? Zadnjih osem let me inšpektorica neupravičeno preganja. Seveda sem proti njenemu sklepu znova ugovarjal.« Jožef bo – hočeš nočeš – spet moral na civilnopravdni oddelek sodišča in tam zahtevati ureditev položaja v zemljiški knjigi, kar bo za seboj seveda potegnilo dodatne stroške, in spet bo moral brata in sestro pozvati k razdelitvi premoženja. »Samo tu je rešitev. Doslej se niso odzvali. Dal bom predlog oziroma pobudo na sodišče, pa naj jih oni pozovejo.«

Žena Mira mu ves čas stoji ob strani. »To se mora urediti, preden nastanejo dodatne težave. Razmišljati moraš tudi o svojih otrocih. Niti pomisliti pa si ne upam, kaj bi se zgodilo ob moževi smrti.« Poslopje na Obrtniški je bilo nekoč kmetijski objekt, ki so ga pozneje preuredili v bivalnega in mu dodali prizidek. Sodišče bo imelo nemalo dela z ugotavljanjem posameznih vlaganj in upravičenosti do nadomestila za uporabo poslopja, če četverica Kolarjevih ne bo prej sedla za mizo in se razumno, kakor pravi bratje, pogovorila, kaj gre komu.