Ker je črn, med Gorenjci
 golta tudi grenke pilule

KRANJ – Norris Jones je pred štirimi leti prišel v Slovenijo. Jamajčan je sprva živel v Ljubljani, nato ga je pot zanesla na Gorenjsko. Tu, pravi Norris, na lastni koži vse bolj čuti, kakšno oviro mu prinaša drugačnost. Ker je jezen, a hkrati žalosten, nemočen in prepričan, da mora opozoriti na (prikriti) rasizem, se je odločil spregovoriti. Takole začne: »Sprva tega niti nisem opazil, saj je Ljubljana pač velika. Predvsem poleti je polna turistov z različnih koncev sveta in morda se tam tudi zato nihče ni obregnil vame zaradi barve kože. Ko pa sem prišel na Gorenjsko, je bila zgodba čisto drugačna. Vem, da imam zaradi barve kože težave tako z iskanjem poslov oziroma zaposlitve kot tudi pri iskanju stanovanja.« Enosobno stanovanje ali garsonjero išče od začetka leta: »Ne govorim dobro slovensko, zato o stanovanju poizvedujem v angleščini. Ko ljudje slišijo, da sem tujec, je stanovanje nenadoma že oddano. Pa sem prosil prijatelja, Slovenca, naj še enkrat pokliče na isto številko. In ko je on poklical ter v slovenščini povpraševal po tem stanovanju, so mu rekli, naj si ga kar pride pogledat.«

Spraševali so ga, ali je pobarvan

Z Norrisom, ki se je odločil svoje znanje dopolniti na mariborski ekonomsko-poslovni fakulteti, sicer pa si denar trudi zaslužiti s prodajo sistemov, prek katerih lahko s pametnimi telefoni na daljavo upravljaš doma vgrajene alarme, ogrevalne in podobne naprave, se pogovarjamo v kranjski knjižnici. Jamajčan sem rad in tudi pogosto zahaja. Pojasni, da je tu reden gost, saj knjig noče brati v samoti najemniškega stanovanja v starem jedru Kranja, temveč se v zapisane besede raje zatopi v večjem prostoru in med ljudmi, ki jih v mestni knjižnici po navadi ne manjka.

»V Slovenijo me je pripeljala ljubezen. Zdaj imava dva majhna otroka, a najini poti sta se pred slabim letom razšli,« na kratko opiše razlog, zakaj ga je pot prinesla na Gorenjsko. Med Slovenci je našel mnoge dobre prijatelje, a tu je doživel tudi trenutke, za katere komajda verjamemo, da so se nedavno zgodili čisto blizu nas. »Spraševali so me že, ali sem pobarvan,« pravi, medtem ko njegov obraz ostane resen. V nekakšni šali, kajne? »Ne, ne, čisto zares – zanimalo jih je, ali sem na koži uporabil barvo,« zatrdi Norris.

Njegov obraz je resen tudi, ko mora tistemu, ki skorajda neverjetno zgodbo prvič sliši, dvakrat ponoviti, kako se je njemu neznana gospa z lastnimi prsti in slino lotila preverjati, ali je barva njegove kože pristna. »Neka ženska si je poslinila prst in z njim podrgnila po moji koži. Hotela je ugotoviti, ali bo šla barva z nje,« pojasni o trenutku, ki ga je v Tolminu pustil brez besed. Nadaljuje, da ga neredko tudi v gorenjski metropoli – kjer ima sicer precej dobrih prijateljev – doleti marsikateri neprijetni trenutek: »Ko v družbi sedim na kavi v kakšnem lokalu, se dostikrat zgodi, da se mimo nas sprehajajo ljudje z mobilnimi telefoni v rokah in nas snemajo. Tega sicer ne počnejo odkrito, temveč malce na skrivaj, a hkrati zelo nespretno, saj je vsakomur jasno, da je kamera v telefonu usmerjena vame.«

Biti drugačen 
ni nič slabega

Norris je večino svojega življenja preživel na Jamajki, pred prihodom v podalpsko deželico pa je štiri leta bival v Ameriki in nato še sedem let v Londonu, kjer še danes živi večina njegove družine. »Preden sem prišel v Slovenijo, nisem imel nikakršnih izkušenj z rasizmom. Tu pa sem zelo hitro spoznal, da se ta širi s staršev na otroke. In da to niti ni tako neposredno, saj verjetno starši svoje misli o drugačni barvi kože nanje prenašajo s svojim vsakodnevnim vedenjem, denimo ko ob gledanju televizije rečejo kakšno pikro na račun barve kože,« pravi Norris, ki ugotavlja, da znajo že štiriletni otroci zaradi opisanega vedenja odraslih žaliti z besedami: »Črn'c – smet.«

Je kdaj razmišljal, da bi zapustil Slovenijo? »Nikakor. Tu imam veliko zelo dobrih prijateljev, na katere se vedno lahko zanesem. Poleg tega pa imam tu dva majhna otroka. Dobro vem, da bosta tudi onadva zaradi barve kože naletela na čudne poglede in neumestne komentarje. Ostal bom tukaj in jima dokazal, da biti drugačen ne pomeni nič slabega. Naučil bi ju rad, da ni pomembno, kako je kdo videti, temveč da šteje tisto, kar nosiš v srcu in v mislih.«