LJUBLJANA – Še ena politična farsa! Že spet? Ja, najprej je naša vlada dvignila kar precej prahu, ko je vznemirila (vznejevoljila) proizvajalce in prodajalce pijač z napovedovanjem tako imenovanega davka na sladke pijače. Vlada je, kot rečeno, napovedala uvedbo posebnih trošarin na vse brezalkoholne pijače, ki jim njihovi proizvajalci dodajo več kot 10 gramov sladkorja na liter, in na pijače, katerih okus »izboljšujejo« s sladili. Iz obdavčitve pa bi bili sicer izvzeti sadni sokovi, nektarji in podobne pijače.
Ponedeljek, torek in konec
Pred dnevi se je končalo javno zbiranje pripomb na predlagani osnutek zakona o obdavčitvi sladkih pijač, a si je vlada medtem premislila in sklenila, da »sladkega« davka kljub vsemu (za zdaj) še ne bo predlagala. Je to normalno, logično? Ni in je, saj je vlada takšen zakonski osnutek ponudila v javno obravnavo pred komaj desetimi dnevi. Čeprav se javna obravnava osnutka tako rekoč niti še ni dobro končala, je vladna koalicija na vrat na nos sklenila, da bo še (naj)bolje, če zakon umakne iz zakonodajne procedure. Roko na srce, zamisli o domnevno nadvse kreativnem obdavčevanju sladkih pijač ni podpiralo, kaj šele si jo upalo javno zagovarjati prav veliko predstavnikov slovenskih javnosti. V redu, zdravniki so se pač morali že po uradni dolžnosti strinjati z Cerar-Mramorjevo namero, da bi pri nas tudi z obdavčevanjem spodbujali zaželeno zmanjševanje tako ali drugače zaužitih količin sladkorja. So pa zato proizvajalci sladkih pijač (na novinarski konferenci GZS) nadvse dramatično opozorili, da bi bile posledice novega davka na sladke pijače zanje dobesedno uničujoče.
»Na podlagi analiz smo ugotovili, da so se trošarine za elektriko pri nas povečale za 500 odstotkov, za plin pa za 411 odstotkov. Po višini okoljskih dajatev smo na drugem mestu v EU, po energetskih stopnjah celo prvi. Zdaj pa nam grozi še obdavčenje sladkih pijač,« je poudarjal predsednik in generalni direktor GZS mag. Samo Hribar Milič, ki je bil videti zelo zelo zaskrbljen: »Pri predlaganju trošarin za sladke pijače gre zgolj za polnjenje proračuna, ne pa tudi za skrb za zdravje prebivalstva. Vlada naj raje uvede ukrepe, s katerimi bo spodbudila odpiranje novih delovnih mest, ne pa da zgolj z novimi obremenitvami ogroža obstoječa.« Mira Močnik, direktorica proizvajalca pijač Vital Mestinje, ki ima sedež med Šentjurjem pri Celju in Rogaško Slatino, je, na primer, opozorila, da sicer načrtujejo približno 5 milijonov evrov prihodkov, da pa bi samo za različne trošarine po novem plačevali 2 milijona evrov.
Tudi Luka Jejčič iz Fructala je priznal, da so pri njih že izračunali, da bodo samo iz naslova diskriminatornega davka na sladke pijače v enem letu državi morali plačati skoraj dva milijona evrov (najmanj od 1,3 in 1,4 milijona evrov). In ker so lani imeli le 1,6 milijona evrov dobička, bi to pomenilo, da bi po novem poslovali z vnaprej predvideno izgubo. Priznal je, da že razmišljajo, da bi del proizvodnje selili v tujino. Mimogrede, vlada je ves čas zagotavljala, da bo gospodarstvo iz naslova »davka« na sladke plače na letni ravni moralo v proračun prispevati zgolj do 4,7 milijona evrov. Glavno da je vladna koalicija znova usklajena, bi lahko rekli. Ali se je pri tem res mogoče sklicevati na pregovor Konec dober, vse dobro? Kdaj se bo slovenska politika končno nehala igračkati z izrekanjem šokantnih napovedi, ki pa jih praviloma že čez čas prekliče? Je to, kar si privošči, res tako zelo etično in moralno? ¾
Zakaj nam tuji vlagatelji ne zaupajo?
Ena od treh slovenskih predstavnic v Evropskem parlamentu Romana Tomc (Evropska ljudska stranka/SDS) je pred dnevi (na delovnem zajtrku, ki ga je organiziral Slovensko-belgijski ambasadorski klub ACSI) in še preden je na koalicijskem posvetu istega dne postalo jasno, da se je vlada premierja dr. Mira Cerarja mlajšega pripravljena odreči nepremišljeni obdavčitvi sladkih pijač, poudarila: »Tujci se težko odločijo za vlaganja na območju države, kjer je davčni sistem zapleten, davki pa so previsoki.« Hkrati se je dotaknila tudi napovedi slovenske vlade, da bo povečala bremena, ki jih sicer že zdaj težko prenaša slovensko gospodarstvo: »Takšni ukrepi, s katerimi v Sloveniji spet in spet spreminjamo sistem, odvračajo potencialne tuje vlagatelje in zmanjšujejo konkurenčnost slovenskih podjetij na tujih trgih.«
